Dušan Rutar
Sodelovanje s starši, za katerega smo že uvodoma ugotovili, da ni delo s starši, saj je vzajemno prizadevanje za skupne cilje, razumemo kot ustvarjanje pogojev za medsebojno izmenjavanje v varnem in spodbudnem okolju. To je skupno delo za vrednote, kot so medsebojno spoštovanje, sprejemanje različnosti in resnicoljubnost, ter dobre medsebojne odnose kot podlago za blagostanje (well-being) in dobro življenje, je skupno učenje ne le za pozitivno starševstvo, temveč tudi za sodelovanje s starši v širšem socialnem in družbenem okolju, v katerem živijo. Za pozitivno starševstvo torej in prihodnost njihovih otrok, ki imajo pravico do dobrega življenja. Pregled strokovne in znanstvene literature zadnjih trideset let nam hitro postreže z ugotovitvijo, da je vse bolj razširjeno pozitivno starševstvo (positive parenting). Kaj je pozitivno starševstvo?
Eden sedaj že klasičnih prispevkov o pozitivnem starševstvu ima naslov Preventivni pristop k krepitvi pozitivnega starševstva: predhodni koraki pri razvoju programa. Pomembno je, da je bil objavljen v reviji za skupnostno psihologijo (community psychology). In kateri so preventivni pristopi h krepitvi pozitivnega starševstva?
Kaj pomenijo preventivni pristopi k pozitivnemu starševstvu in zakaj so potrebni?
Iz odgovora na vprašanje, zakaj so potrebni, je razvidno, kaj pomenijo. Potrebni so, ker malo staršev instinktivno ve, kako vzgajati svoje otroke. Mnogi se zanašajo na tehnike vzgajanja otrok, ki jih uporabljajo njihovi starši, pa naj so še tako neprimerne ali škodljive. Jasno je na primer, da so bili številni starši, ki zlorabljajo otroke, tudi sami zlorabljeni.
Sodelovanje s starši za pozitivno starševstvo je torej nujno potrebno že zaradi negativnih izkušenj, ki so jih imeli številni starši kot otroci, in zaradi nevednosti oziroma nepoznavanja koncepta pozitivnega starševstva.
Koncept pozitivnega starševstva presega dejavnike, ki pogosto negativno vplivajo na vzgajanje otrok. Dejavniki so, poleg naštetih, tile:
1. starši se trudijo po svojih najboljših močeh, vendar ne zagotavljajo idealnega vzdušja za optimalen otrokov razvoj;
2. pomanjkanje znanja o vzgoji otrok;
3. nerealna pričakovanja in nerealno dojemanje otrok;
4. zgodovina zlorabe in družinski stresorji, kot so finančne, zakonske ali zdravstvene težave.
Potreba po pozitivnem starševstvu je torej velika in stalna. Študije tako že dolgo dokazujejo, da je otrokovo samospoštovanje (self-esteem) močno povezano z njegovim doživljanjem staršev, ki vzgajanje navadno opisuje kot:
1. spodbujanje psihološke avtonomije
2. in kot psihološko sprejemanje.
Temelj pozitivnega starševstva, na katerem se razvijajo osebnostno zreli, samozavestni otroci z visoko stopnjo samospoštovanja, je torej spodbujanje otrokove avtonomije oziroma neodvisnosti, prepleteno s sprejemanjem otroka kot edinstvenega bitja, ki ga starši ne skušajo ukalupiti.
Taki otroci poročajo, da je njihovo komuniciranje s starši (parental communication) konstruktivno in učinkovito, da se jim starši znajo čustveno prilagajati in da čutijo njihovo spoštovanje.
Na podlagi spoznanj, nekatera so našteta v tem uvodu, je pred desetletji nastal svetovno znani program, ki ima v angleščini naslov Triple P-Positive Parenting Programme. Razvil ga je Matt Sanders, profesor klinične psihologije, na Univerzi Queensland v mestu Brisbane, Avstralija.
Cilji programa so:
1. krepitev znanja, spretnosti, samozavesti, samozadostnosti, sposobnosti obvladovanja in iznajdljivosti staršev;
2. razvijanje spodbudnega, varnega, privlačnega, nenasilnega in nizkokonfliktnega okolja za otroke in mlade;
3. spodbujanje otrokovih socialnih, čustvenih, jezikovnih, intelektualnih in vedenjskih kompetenc s pomočjo pozitivnih starševskih praks.
Model pozitivnega starševstva je zasnovan na podlagi:
1. teorij socialnega učenja, ki poudarjajo, kako učenje poteka v družbenem okolju, ko ena oseba, kot je starš, opazuje druge ljudi, kot je otrok, se odziva nanje in komunicira z njimi;
2. raziskav s področja družinske vedenjske terapije in uporabne analize vedenja, ki odkrivajo učinkovite tehnike spreminjanja vedenja;
3. razvojnih raziskav o starševstvu v vsakdanjem kontekstu, ki odkrivajo otrokove kompetence;
4. raziskav s področja razvojne psihopatologije, ki prepoznavajo posebne dejavnike tveganja in zaščitne dejavnike, povezane z neugodnimi razvojnimi izidi pri otrocih;
5. modelov obdelovanja socialnih informacij, ki poudarjajo pomembno vlogo starševske kognicije, sem sodijo atribucije, pričakovanja in prepričanja, ter dejavnikov, ki prispevajo k starševski samoučinkovitosti, odločanju in vedenjskim namenom;
6. spoznanj o pomenu in vlogi širšega ekološkega konteksta za človekov razvoj.
Program pozitivnega starševstva je zaradi zapisanega podlaga našega sodelovanja s starši.
