Dušan Rutar
Na površju je vse v redu. Pod površjem ni tako zelo v redu. Na kaj mislim?
Mislim na duševno zdravje ljudi. Zlasti na duševno zdravje mladih, rojenih po letu 2000. Iz izkušenj in znanstvenih raziskav namreč vemo, da smo na robu resne krize duševnega zdravja, kakršne ni bilo več desetletij, kot zapiše Jean Twenge v knjigi z naslovom iGen (2017, str. 93). Z avtorico se popolnoma strinjam in se sprašujem, kaj je še mogoče narediti za izboljšanje duševnega zdravja mladih, kako lahko pomagamo njihovim staršem. Na površini je vse redu, kot rečeno. Otroci rastejo, uporabljajo socialna omrežja, komunicirajo med seboj, poslušajo glasbo, se zabavajo, gledajo filme in video vsebine na pametnih napravah, jih ustvarjajo, si jih izmenjujejo. So ustvarjalni in samozavestni, imajo visoko samospoštovanje. Njihova samopodoba, kot jo imenujejo, je dobra. Ne površju, kot rečeno. Kaj pa se skriva pod njim?
od površjem se skriva odgovor na vprašanje, ali so resnično, ne le na površju, zadovoljni s seboj in z življenjem, kakršnega živijo. Če bi sklepali po tem, kar se kaže na površju, bi pričakovali predvsem pozitivne odgovore. A zakaj jih ne dobimo?
Generacije otrok, rojenih po letu 2000, preživijo vse manj časa s prijatelji v živo, na dvoriščih, kot se reče, ker preživijo vse več časa z njimi prek telefonov in pametnih naprav. Zdi se, da je vse v najlepšem redu, češ da se je svet spremenil in digitaliziral, le da ni. Zakaj ni?
Obstaja recept za osamljenost. S kratico FOMO (Fear of Missing Out). Otroci preživijo več časa s pametnimi napravam v rokah, kot navaja Twenge (prav tam, str. 98), toda to so dejavnosti, ki v resnici ne blažijo osamljenosti, temveč jo na svoj način še povečujejo in krepijo. Ne pri vseh otrocih, seveda, v povprečju pač.
Socialna ali družbena omrežja dokazano ne povečujejo občutkov zadovoljstva s seboj in z življenjem, kot so mislili včasih. Veliko mladih doživlja prav nasprotno. Zapisano potrjujejo njihove izjave, potrjuje pa tudi znanost.
Tam so vsi videti tako srečni in lepi in zadovoljni, mi pravijo, ko se želijo pogovarjati o tem, kako živijo. Punce imajo ravne trebuhe, same mišice, zakaj ne more biti moje telo enako? Kaj je narobe z mano, zakaj nisem videti kakor one? Vsi so tako uspešni, poglejte, koliko všečkov imajo njihovi videi! Jaz sem čista zguba! Nič ne naredim prav, nič mi ne uspe! Moje življenje je brezveze!
Celo na površini torej ni vse v redu, čeprav se zdi, da je. Videi in fotke in pripovedi o sreči, zadovoljstvu, zdravju in uspehu so lahko tudi povsem izmišljeni. Pogosto so pretirani in izboljšani. Mladi, ki jih poslušajo ali gledajo, ne morejo vedeti, kako ponarejeni so morda.
In še manj vedo, da je tamle zunaj ogromno mladih, ki doživljajo natanko enake občutke tesnobe, depresije in osamljenosti, ne da bi sploh vedeli drug za drugega, občutke nezadovoljstva s seboj in s svojimi telesi.
Današnji najstniki, zlasti najstnice so vse prej kot sproščeni v odnosu do svojih teles. V prispevku z naslovom Mladi ne sovražijo svojih teles, ker so šibka – temveč zato, ker tako zahteva kapitalizem (Zoe Williams, The Guardian, 9. januar 2023) berem: Ko je bila prejšnji teden objavljena raziskava o stopnji stiske glede telesne podobe med mladimi, so bila njena osrednja točka družbeni mediji: kaj žene 75 % 12-letnikov, da »ne marajo svojih teles« in čutijo »sram zaradi tega, kako izgledajo«? Zakaj se ta odstotek poveča na osupljivih 80 %, preden dopolnijo 18 let?
K vsemu prispevajo tudi vsakdanji oglasi in nenehno medijsko pozivanje ljudi, naj sanjajo in naj uporabljajo močno voljo, da bi uspeli. Na trenutke je res videti, da meji vse skupaj na blaznost.
Družbeni mediji spodbujajo otroke, da ne marajo lastnega telesa, kažejo številne študije, narejene v zadnjem času.
Paradoks je tudi, da velikanska večina ljudi, ki sanja o uspehu, nikoli ne uspe. Večina jih je zato prepričanih, da so drugi uspeli, da so uspešnejši od njih, da so torej sami zgube, ki samo sanjajo in nič ne naredijo. Nimajo vpogleda v podatke, narobe verjamejo, a si ne morejo pomagati.
Prav tako narobe verjamejo, da je treba v življenju ves čas nekaj početi – tudi s seboj. Zlasti dekleta so pogosto obremenjena z idejami, da morajo biti pridne učenke s samimi peticami, da morajo poleg tega še hujšati in izgubljati kilograme, telovaditi in se mučiti s preoblikovanjem postave, pri tem pa se jim poraja vprašanje, zakaj ne bi bilo dovolj preprosto živeti, ne da bi se človek ves čas z nečim obremenjeval.
Resnično, prek digitalnih medijev dobijo danes mladi veliko več sporočil kot nekoč, toksičnih sporočil, da morajo nekaj narediti s seboj, da niso dovolj v redu, da niso dovolj uspešni, da se morajo nenehno pretvarjati, da so nekdo, namesto da bi zgolj bili, kar pač so.
Nenehno se trudim, pravi najstnica, da bi bila srečna, da bi jim ustregla, da bi bila kakor oni, a vsak dan znova ugotavljam, da nisem le nesrečna, ampak sem tudi lenoba, luzer, čista zguba. V čem je sploh smisel takega življenja?
Njihove izjave jemljem skrajno resno, saj imam navsezadnje preveč izkušenj z najstniki, ki so se hoteli ubiti, da bi bil lahko naiven.
Potrebujemo posodobljene stare programe in sodobne, nove programe za več sodelovanja s starši za krepitev duševnega zdravja otrok in njih samih, kot so Model usposabljanja za odgovorno starševstvo, Interakcijske »terapije« staršev in otrok, program Neverjetna leta in program Pozitivno starševstvo (trojni P: Positive Parenting Program).
