Dušan Rutar
Klasično psihoanalitično spoznanje je zelo preprosto, v svoji preprostosti pa je za številne ljudi skoraj šokantno in zato nesprejemljivo: ljudje so se zmožni skrivati pred resnico in se nezavedno branijo pred vpogledom vanjo. Posledice so kajpak očitne. Bolj ko se človek brani pred takim vpogledom, slabše se počuti, tvega razvoj simptomov, stresa in duševnih stisk. Veliko časa in energije porabi za obrambo pred resnico, to ga izčrpava ter na koncu telesno in duševno poškoduje, kajti izkrivljanje resnice terja vedno znova in znova veliko psihične in fizične energije, ki bi jo človek sicer porabil za kaj drugega – na primer za povečevanje lastnega blagostanja in dobrega počutja. Nadaljevanje je prav tako preprosto: bolj ko je človek odprt do sebe, več možnosti ima, da se sooči z resnico in se osvobodi.
V knjigi Socialno in čustveno počutje vašega otroka: popoln vodnik za starše in tiste, ki jim pomagajo beremo na strani 9 tole: Veščine odnosov. Vsi smo v odnosih – vendar niso vsi odnosi pozitivni. Pozitivni odnosi pomenijo postavljanje meja, ki so skrbne in ljubeče, vključujejo pa tudi poslušanje in pogovarjanje. V pozitivnih odnosih otroci prosijo odrasle za pomoč in vidijo, kaj se bo zgodilo. Preizkušajo meje in ocenjujejo, kako se drugi odzivajo na njihovo neustrezno vedenje. Bistvo dobrega odnosa je potrditev – ko se intimni prijatelj ali partner naveže na vašo izkušnjo tako, da potrdi vaše zaupanje.
Pred seboj imamo tako nekaj ključnih dejavnikov dobrih odnosov, dobrega starševstva in dobrobiti: omejevanje, poslušanje, pogovarjanje, potrjevanje drugega, krepitev medsebojnega zaupanja.
Zapisano krepi socialno in čustveno inteligentnost vseh vključenih. Krepi medsebojne odnose, povečuje medsebojno zaupanje, omogoča dobre, pozitivne izkušnje, dobro počutje in blagostanje.
Inteligentnost razvijamo z učenjem; je pogoj učenja, to pa jo povečuje. Torej se učimo poslušati drug drugega, učimo se pogovarjati, ne le komunicirati, učimo se medsebojnega potrjevanja. Učimo se biti vzor socialne in čustveno inteligentnega vedenja in delovanja.
Vse to oblikuje naš značaj ali karakter. In starši imajo pri vzgoji pred seboj natanko to nalogo: prispevati k oblikovanju otrokovega značaja. A kaj to pomeni, kaj zajema?
Oblikovanje značaja je zahtevno, etično odgovorno in dolgotrajno delo; to ni tek na kratke razdalje. V teh časih je pogosto videti, da bi morali biti otroci vzgojeni za tekmovalnost z drugimi ljudmi, za visoko zastavljene cilje, ki pomenijo družbeno priznani uspeh, do katerega se človek dokoplje s trdim delom, s samodisciplino, z močno voljo, z nenehnimi treningi in z odpovedovanjem. Toda srečal sem že preveč mladih ljudi, ki so poskušali narediti samomor, nekateri večkrat, preveč depresivnih in tesnobnih mladenk in mladeničev, da bi bil lahko naiven in bi vse to sprejemal z odprtimi rokami.
Oblikovanje dobrega značaja ali karakterja namreč niti približno ni isto kot vzgajanje za zmagovalce, ki veliko zaslužijo, stojijo vedno znova na stopničkah za zmagovalce in se svetijo v soju žarometov. Dober značaj pomeni vse kaj drugega.
Dober značaj pomeni:
1. znati prenašati poraze in biti dober poraženec, ne samo dober zmagovalec;
2. znati odstopiti od svojih prepričanj in verjetij pod težo dokazov in nasprotnih argumentov;
3. biti voljan vedno znova preučiti lastne vrednote in ugotavljati, kdaj odstopam od njih, ker sem brezbrižen ali pa se jih bojim živeti in jih raje zgolj imam v besedah, ne pa tudi v dejanjih.
