Dušan Rutar
Starši tudi.
Velikokrat smo že povedali in dokazali, da ljudje za preživetje ne potrebujejo samo hrane in strehe nad glavo, digitalnih tehnologij in gospodarskega razvoja, saj enako ali še bolj potrebujejo kultiviranje socialno in čustveno inteligentnega vedenja in delovanja. Razvijanje spretnosti za delo z računalniki in digitalnimi napravami, stroji, z roboti in umetno inteligenco je vsekakor super in je zelo koristno za posameznike in civilizacijo kot celoto. Vsaj enako koristno pa je razvijati in krepiti spretnosti, ki jih opredeljujejo izrazi morala, socialna in čustvena inteligentnost, etičnost kot skrb za drugega.
Zapisano si velja zapomniti in imeti pred očmi zlasti takrat, ko se znajdejo starši v dilemi, ali dati prednost produktivnosti, učinkovitosti, ocenam in točkam za uspešen karierni razvoj, bodisi sebe bodisi otroka, ali krepitvi moralnega vedenja, socialne in čustvene inteligentnosti, ki so temelji dobrobiti, dobrega počutja, blagostanja (well-being) in navsezadnje dobrega življenja.
V knjigi z naslovom Socialno in čustveno počutje vašega otroka: popoln vodnik za starše in tiste, ki jim pomagajo, napisali so jo ugledni strokovnjaki: John S. Dacey, Lisa B. Fiore, Steven Brion-Meisels, izšla pa je leta 2016 pri založbi Wiley-Blackwell, naletimo na vrsto spoznanj o tem, kar poškoduje otroke v procesih vzgajanja, poškoduje pa tudi njihove starše, ki skušajo take procese udejanjati, ker morda verjamejo, da so dobri in koristni. Pomenljiv je že sam naslov knjige, saj govori o socialnem in čustvenem počutju otrok, kar pomeni, da lahko v njej pričakujemo nasvete za krepitev strategij družinskega življenja, ki spodbujajo razvoj veščin socialnega in čustvenega učenja vsakega družinskega člana.
Avtorji knjige izhajajo pri tem iz spoznanja o naravi blagostanja ali dobrobiti: usposabljanje za dobrobit (well-being) imenujemo »socialno in čustveno učenje« (str. 2).
Velja tako za starše kot za otroke. Poglejmo primere.
Recimo, da želijo starši vzgojiti otroke, za katere velja, da:
1. vedo, kdo so, in so pozorni na posledice svojih dejanj;
2. se obvladujejo in dobro presojajo;
3. se držijo proč od tobaka, drog in alkohola, niso prezgodaj spolno aktivni;
4. razumejo, kdaj tekmovati in kdaj sodelovati;
5. ne ustrahujejo in ne dovolijo, da bi jih ustrahovali;
6. gradijo uspešna prijateljstva in včasih postanejo vodje;
7. kritično razmišljajo in so ustvarjalni pri reševanju problemov.
Vprašanje: Ali lahko isto rečemo tudi za njihove starše? So tudi njihovi starši taki? In kako jih vzgajajo, če niso? Kdo torej vzgaja starše, da:
1. so bolj pozorni na posledice svojih dejanj;
2. se obvladujejo in dobro presojajo;
3. se držijo proč od drog in alkohola;
4. razumejo, kdaj tekmovati in kdaj sodelovati;
5. ne ustrahujejo;
6. gradijo uspešna prijateljstva;
7. kritično razmišljajo in so ustvarjalni pri reševanju problemov?
Oglejmo si še tole. Otroci naj bi se opremili za kompetence, kot so:
1. globlji občutek povezanosti z drugimi ljudmi;
2. izboljšane sposobnosti za postavljanje ciljev;
3. večja sposobnost reševanja problemov;
4. boljša samodisciplina;
5. prefinjeni značaj in odgovorne vrednote.
Kakšni naj bodo medsebojni odnosi med starši in otroki, da bo zapisano veljalo tudi za starše? Kako se starši usposabljajo za:
1. globlji občutek povezanosti z drugimi ljudmi;
2. izboljševanje sposobnosti za postavljanje ciljev;
3. večje sposobnosti reševanja problemov;
4. boljšo samodisciplino;
5. prefinjeni značaj in odgovorne vrednote?
Starševstvo je kajpak povezano z otroki. Povezano je z vzgajanjem. Z odnosi torej. Za dobre odnose, ki so podlaga dobrega življenja. Na tem kraju se je zato dobro ustaviti in še enkrat premisliti o pomenu in vlogi sporov, konfliktov, ki nastajajo med staršema. Kajti vselej nujno nastajajo. Ne obstaja namreč brezkonfliktni odnos med staršema in ne obstaja brezkonfliktno vzgajanje otrok.
Obstajajo družinski konflikti. Obstaja tudi slabo starševstvo, povezano z družinskimi konflikti; in obstajajo konflikti zaradi slabega starševstva. Oboje skupaj ni ravno dobra popotnica za otroke. Tudi za starše ni, saj načenja družinske odnose in jih počasi sesuva, da so družinski člani vse bolj medsebojno odtujeni.
Tako imenovane čustvene in vedenjske motnje otrok so velikokrat neposredni izraz slabega starševstva in družinskih konfliktov. Raziskave dokazujejo močne povezave med obema dejavnikoma ter povečevanjem tveganja za težave z vedenjem, zlorabljanje drog, prestopništvo in slabši akademski uspeh.
Slabo starševstvo je vsekakor disfunkcionalno. Ta tehnični izraz pomeni čisto preprosto, da so odnosi v družini slabi, nekakovostni, odtujeni, celo strupeni in včasih neposredno destruktivni. Starši so zmedeni, med staršema nastajajo konflikti, nastajajo prepiri, ki jih ne znata učinkovito niti preprečevati niti reševati. Posledice so vsem znane: slabo vzdušje doma.
Slabo vzdušje je slabo, toksično okolje. V njem se človek ne more dobro počutiti, čeprav se morda ukvarja z jogo, se zdravo prehranjuje in veliko meditira. Tako okolje je kakor voda, v kateri ne moreš ostati suh, ko si enkrat v njej.
Slabo, disfunkcionalno starševstvo pomeni slabe odnose in pomeni slabo vzdušje. Povečuje tveganje za škodo otroku, saj pomeni predvsem čustveno trpinčenje otroka. In neučinkovito preprečevanje, razreševanje družinskih konfliktov in sporov povečuje čustveno trpljenje vseh, ne le otrok.
Študije dokazujejo še nekaj. Ko govorimo o slabem starševstvu in o disfunkcionalnem starševstvu, nikakor ne smemo pozabiti njihovih izsledkov.
Na žalost ni presenetljivo, odkrivajo znanstveniki, da je med populacijo ljudi tako pogosto čustveno maltretiranje. Zlasti je pomembno čustveno trpinčenje otrok (child emotional maltreatment). Več kot polovica staršev (celo do 86 % v nekaterih raziskavah) praviloma poroča, da je pri njih doma mogoče naleteti na dejanja, ki bi jih večina opredelila kot čustveno ali psihološko slabo ravnanje. Ne le strokovnjaki, na primer psihologi, temveč tudi starši sami ugotavljajo, koliko je takega vedenja, ker ga ustrezno prepoznavajo.
Čustveno trpinčenje otrok zajema: vpitje, žaljenje, grožnje, ugotavljanje, kako neprimerno se vedejo, kako slabe ocene imajo, kako premalo delajo, koliko slabši so od sosedovih otrok ali celo sorojencev. Tako trpinčenje je hujše od tepeža, saj ne pušča vidnih sledov na telesih, poleg tega pa je lahko zelo pogosto ter praviloma traja dolga leta in močno poškoduje dušo.
Poškodovana duša trpi. In najslabše, kar se ji lahko zgodi, je pogosto na dnevnem redu. Vsi vemo, da je res. Zgodi se, da trpeča duša dobi kup navodil in nasvetov od sicer prijaznih ljudi, ki imajo tale skupni imenovalec: na tem svetu si sam, pomagaj si, ugotovi, kaj je res in kaj ni, kaj je prav in kaj ni.
Daleč učinkovitejše je sočutje. Na primer v sočutni šoli, v kateri se učimo biti sočutni drug do drugega.
