Dušan Rutar
Da bi bolje razumeli včasih preveč zapletene in abstraktne ideje o družinskem življenju, dobrih starših, medsebojni navezanosti, pomenu avtoritete, kazni in nagrade, o dobri vzgoji, je koristno pogledati kak dober film, v katerem je vse to prikazano na razumljiv način, iz katerega se lahko veliko naučimo. Tokrat predlagam izjemni irski film z naslovom The Quiet Girl (An Cailín Ciúin, Colm Bairéad, 2022). To je preprosta, občutljiva in človeška pripoved v najbolj pristnem pomenu besede. Izriše izvrstni premik in se globoko prikloni ideji novega rojstva, preporoda, renesanse.
Vse se zgodi tisto poletje, ko deklico Cáit (Catherine Clinch) pošljejo drugam, ker njena biološka starša očitno nista sposobna skrbeti zanjo. V filmu to takoj odkrijemo. Že uvodoma nam postane jasno, da je Cáit zanemarjena – njena družina živi v grdi in umazani hiši, kjer ni nič tako, kot bi moralo biti. Dekličin oče je ves čas nataknjen in zoprn, očitno je tudi zasvojen s konjskimi stavami, ki ga zanimajo bolj kakor lastni otroci. Mama je ob kupu otrok vnovič noseča, videti pa je tudi, da preprosto ne obvlada svoje vloge, da je ves čas pod stresom, da je izmučena in zgarana. Cáit pa ni le zanemarjena v družini, ponižana in izključena je tudi v šoli, kjer se sošolke ves čas norčujejo iz nje. Je zelo tiha, redko kaj pove, od tod tudi naslov filma.
Takoj nam je torej jasno, da dom, v katerem živi deklica, ni lep, miren, spodbuden in varen. Ni dober za socialni in čustveni razvoj otrok in ni dober za starša, ki sta že poškodovana in se ne znajdeta v svojih vlogah. Ta dom ni dober za nikogar. Cáit bo poletje preživela v drugi hiši, pri drugih ljudeh, ki pa jih ne pozna. Mirno sprejme odločitev obeh staršev in ne ve, kaj jo čaka.
Sprejme jo par brez otrok, ki pa nosi v svojih srcih bolečo skrivnost, za katero izvemo v drugi polovici filma. Skrivnost je zelo pomembna, saj nam pomaga razmišljati in razumeti, zakaj se začasna krušna starša vedeta do Cáit tako, kot se.
In prav v tem je čar tega prečudovitega filma, ki globoko razume pomen ranljivosti človeških bitij, pomen ranjenosti in bolečine. Vse to lahko kajpak uničuje človeka, a včasih ga dvigne v višave, da poleti in se rodi na novo.
Ko torej pride Cáit v novo hišo, spozna moža in ženo, ki pa nimata otrok. Sama živita na kmetiji, kjer je seveda veliko dela. Cáit se bo zato naučila novih veščin in spretnosti, pomembnejše pa je, da se bo dogajalo še nekaj drugega, veliko pomembnejšega.
Z njenim prihodom se namreč začne dogajati sprememba, ki zajame vse tri, ne le Cáit. Zajame njihove medsebojne odnose in zajame vsakega kot osebnost, ki se začne spreminjati. Nismo več v zanemarjeni družini, polni odtujenosti, odsotnosti, v družini, v kateri se člani ne pogovarjajo, ker se ne znajo ali ne zmorejo, nismo več v družini, v kateri so otroci tiho, ker so prestrašeni, taki pa so, ker se bojijo svojih staršev.
Sedaj smo v novi družini, v kateri se začne za vse njene člane presenetljivo in skoraj čudežno potovanje. Kamera ga skrbno zabeleži in nam sproti ponuja vsakdanje prizore iz kmečkega življenja, ki so tako skrbni, tako negujoči, tako hranilni in tako nežni, da dobesedno pred našimi očmi nastaja nov in zares drugačen prostor, v katerem je ranjena Cáit vse bolj podoba cvetočega otroka, ki uživa v svoji mladosti in se že vnaprej radosti drobnih vsakdanjih dogodkov, za katere skrbi zlasti njena začasna in še bolj ranjena krušna mati Eibhlín – kot gledalci na trenutke pomislimo, da prihaja naravnost iz nebes, čeprav je v svoji ranjenosti in ranljivosti bolj človeška kakor številni ljudje, ki naseljujejo ta planet –, poskrbi pa tudi njen sicer nerodni, togi in sprva zaradi bolečine oddaljeni soprog Seán, ki mu Cáit čisto na koncu skoči v objem in mu šepne v uho: oče. Potem je končno vse na svojem mestu.
Iz zanemarjene družine, ki ni spodbudno in varno okolje za nobenega člana, smo se preselili v ljubečo družino, v kateri vladajo negujoči medsebojni odnosi, kjer je vsakdo varen, se počuti varnega in čuti, da je lahko to, kar želi biti, ne da bi se koga bal.
V zanemarjeni družini se zlasti otroci bojijo svojih staršev. V taki družini se člani malo pogovarjajo med seboj, zlasti pa se ne pogovarjajo o sebi, o tem, kar se jim dogaja, o medsebojnih odnosih, o tem, kaj kdo čuti in doživlja, kaj razmišlja in kaj bi rad povedal ter prispeval k skupnemu vzdušju.
Na svojem mestu je to, kar nas dela človeške, kar nas spreminja, ko kot ranljivi in ranjeni ljudje sledimo ideji dobrega in se zavedamo pomena odgovornosti do drugega živega bitja. Spreminja nas, preoblikuje nas. Ne spreminjamo in ne preoblikujemo se sami. To ni delo na sebi in ni njegov učinek.
Kar je na svojem mestu, je prijazno in dobro; na tem ni ničesar metafizičnega, abstraktnega ali težko razumljivega. Vpliva na nas, prežema nas in nas spreminja od znotraj. Cáit je zato vse bolj podoba otroka, ki globoko v sebi natanko ve, kaj dela druge ljudi dobre starše in kaj jih ne dela. Nobene poglobljene razprave ne potrebuje, saj preprosto čuti in ve, da čuti prav.
Kar je prav, je dobro, zato se vse manj boji sveta in ljudi v njem, obenem pa je vse bolj podoba človeškega bitja, ki ne potrebuje prav dosti, da se zaveda, kako dobro je biti ob dobrih ljudeh in kako malo je treba, da je človek srečen.
