Dušan Rutar
Čas je denar. Treba ga je izkoristiti. Ne smemo ga zapravljati. Temelj dobrega življenja je denar. Več denarja pomeni več sreče. Manj denarja pomeni več čustvene bolečine. Hm. Za kaj pa je denar? In kakšen odgovor ponujamo na vprašanje, kaj nas dejansko osrečuje? Ali še bolje: Kdo me osrečuje? Kaj pa, če so odnosi pomembnejši od denarja, komuniciranja, sporočanja, kopičenja znanja? Časa je v resnici dovolj. Problem ni v količini časa, temveč v tem, kaj naredimo z njim. In včasih je tako, da se zavemo dragocenosti časa šele, ko nam ga dejansko zmanjkuje. Takrat šele spoznamo, za kaj vse smo ga zapravili, ne da bi imeli od tega kakšno korist.
Evolucijsko dejstvo je, da smo tu, ker so naši afriški predniki preživeli. Pozitivni medsebojni odnosi niso sodobni izum, popularna psihološka metoda ali domislica pozitivne psihologije. Naši davni predniki brez njih ne bi preživeli in nas danes ne bi bilo tu. Nujno potrebni so za preživetje. Kako je potem z denarjem, s srečo in z dobrim življenjem?
Dolgoletne raziskave o dejavnikih, ki povečujejo človekovo zadovoljstvo z življenjem, občutenje sreče in izpolnjenosti, nas skoraj preseneča. Preseneča nas s preprostostjo ugotovitev, ki so znanstveno preverjene, kar pomeni, da se nanje lahko zanesemo. Dobro življenje je v tej perspektivi besedna zveza, ki jo mislimo zlahka. Pravzaprav smo zadovoljni, da znanost potrjuje spoznanja o naravi dobrega življenja, ki ne terja prav veliko. Na kaj torej mislim?
V knjigi z zelo preprostim naslovom Dobro življenje (The Good Life, Robert Waldinger, Marc Schulz, Simon & Schuster, 2023) sledimo lekcijam o sreči, izpolnitvi in dobrem življenju. Podnaslov knjige je prav tako zgovoren: Lekcije iz najdaljše znanstvene študije o sreči na svetu.
Kaj so torej pokazale zgodbe, zajete v najdaljši znanstveni študiji na svetu? Pokazale oziroma dokazale so, da so za naše zdravje, duševno, duhovno in telesno, za doživljanja sreče in zadovoljstva, dobrega življenja in izpolnjenosti ključni – medsebojni odnosi.
Mislim tako na toksične odnose, ki krhajo zdravje, kot na dobre odnose, ki ga krepijo.
Kateri odnosi so dobri? Kako vemo, da je odnos dober?
Kako je z odnosi, ko je človek bogat in slaven? Spremljajo slavno in bogato življenje dobri odnosi? Je povezava med njimi nujna?
Avtorja knjiga dobro utemeljita dobro življenje. Takole: dobro življenje je komplicirano, zapleteno življenje. Torej ni premočrtno, linearno, enodimenzionalno. Daleč od tega. Torej ne moremo določiti dobrega življenja enkrat za vselej, potem pa ga živeti do konca svojih dni. Zadeva je zapletena, kot rečeno.
Dobro življenje je življenje v radosti, vendar je tudi življenje v bolečini. Je polno ljubezni in je polno izzivov. Zlasti pa ne drži, da se kar zgodi, da preprosto je, da se od nekod pojavi. Ne pade z neba, zanj je treba delati. To je proces, ki se razvija in nima ene same dimenzije. Zajema nemir, spraševanja, boje, spopade, dosežke, padce in vzpone, korake naprej in korake nazaj.
Življenje ni preprosto, ni lahko, ni enostavno. Dobro življenje je zahtevno, terja veliko. Zlasti pa terja odnose. Dobre odnose.
Za dobro življenje moramo skrbeti za dobre odnose; ne obstaja dobro življenje brez dobrih odnosov. Ti prav tako ne nastopijo sami od sebe. Ni res, da se kar zgodijo, ko se ljudje srečujejo. Za dobre odnose moramo skrbeti, sicer atrofirajo, kot atrofirajo mišice. Socialno življenje je sistem, za katerega moramo skrbeti, sicer razpade, tako kot moramo z vajami skrbeti za telo. Ključna vaja za odnose se imenuje – iskrenost.
Srečo napovedujeta dva temeljna dejavnika: pogostost in kakovost medsebojnih odnosov.
Iz zapisanega jasno sledi, da za dobro življenje ne more skrbeti osamljeni posameznik. Ta ne more imeti dobrih odnosov, potrebnih za dobro življenje, s samim seboj. Vselej potrebuje drugega človeka.
Skrb za dobre odnose in dobro življenje je zato ipso facto skrb za drugega človeka, brez katerega ni dobrih odnosov.
Za dobro življenje je ključno to, kar je poudaril Aristotel pred več kot dvema tisočletjema: občutek, da ima moje življenje smisel in pomen, cilj, smoter.
Meaningful spremembe so vselej mogoče, dodajata avtorja knjige. Dobesedno nikoli ni prepozno za take spremembe. Nič ni zapisano enkrat za vselej v granitno skalo, ko govorimo o pomenu, smislu in smotru življenja, o dobrih odnosih.
Morda je bistvena značilnost dobrih odnosov paradoks, o katerem je spregovoril Lao Ce pred mnogimi stoletji: več ko daš drugim, večje je tvoje obilje.
Zelo zahtevno je razumeti, kaj pomeni dajati prednost drugemu, kajti navajeni smo dajati prednost svojemu egu ali svojemu jazu pred drugimi ljudmi. Pa vendarle je mogoče.
Naši predniki ne bi preživeli v savani, kjer je bilo življenje kratko, brutalno in izjemno zahtevno, brez sodelovanja. Preživeli so kot socialna bitja, zaradi medsebojnih odnosov. Nihče ne bi preživel sam.
Torej: posameznik potrebuje hrano, vodo, varno okolje, smisel, pomen in smoter življenja ter druge ljudi.
Dobri odnosi z drugimi ljudmi niso sredstvo za doseganje sreče, temveč so, tu sledim Kantu, absolutni cilj sam po sebi.
