Dušan Rutar
V zadnjem času je zelo priljubljeno govorjenje in predavanje o čustveni inteligentnosti. Širi se vtis, da skoraj vsi ljudje vedo, kaj je to, da se spoznajo na to psihološko področje, da so zelo čustveno inteligentni. Pri tem pa nastaja veliko videzov, veliko je zmotnih prepričanj, površnega razumevanja in celo nerazumevanja, zato je dobro še enkrat premisliti, kaj zares vemo o čustveni inteligentnosti in zakaj je tako pomembna, kot se zdi, da je. Saj pomembna zares je, le da je dobro natančno vedeti, kaj pomeni, kako nastaja in kako jo prepoznavamo, za kaj je koristna. Izjemno koristna knjiga za vpogled v naravo čustvene inteligentnosti je ta: Multidisciplinary Applications of Deep Learning-Based Artificial Emotional Intelligence (Chiranji Lal Chowdhary, 2022).
Prva lekcija iz čustvene inteligentnosti je preprosta: opazujmo ljudi, za katere upravičeno trdimo, da so visoko čustveno inteligentni. Kaj odkrijemo?
Za čustveno inteligentne ljudi je najprej značilno, da znajo spremljati lastna notranja čustvena dogajanja, ki ne nastajajo samo v telesu, temveč nastajajo predvsem v umu. Razumejo jih, prepoznavajo jih, vedo, kaj so, kako nastajajo, kdaj in zakaj.
Enako velja, da so sposobni prepoznavati in spremljati tudi čustvena dogajanja v umu drugih ljudi. Torej razumejo, kaj se dogaja v njih samih, in razumejo, kaj se dogaja v drugih ljudeh. Ne pripisujejo jim stanj, ki jih ni. Ne ugibajo, kaj se dogaja v drugem človeku, temveč vedo, kaj se dogaja – razlika med ugibanjem in vedenjem je kajpak pomembna, če ne odločilna. Čustveno inteligentni ljudje zato ne rečejo, da ne vedo, kaj se dogaja v drugem človeku, temveč, prav nasprotno, rečejo, da natanko vedo, kaj se dogaja. To lahko rečejo, ker dejansko vedo – vednost jim zagotavlja čustvena inteligentnost.
Vse to pa je šele uvod v razumevanje čustvene inteligentnosti.
Čustveno inteligentni ljudje so zelo spretni in vešči pri upravljanju s svojimi čustvi, ki jih znajo nadzorovati, z njimi znajo upravljati, znajo jih regulirati. Čustva ne obvladujejo njih, temveč sami obvladujejo čustva. Ne zatirajo jih, ne potiskajo jih proč, ne tlačijo jih, ne zanikajo jih, ne tajijo jih. Vse to je obrambno vedenje, medtem ko je upravljanje s čustvi nekaj drugega.
Pred čustvi torej ne bežijo, ne delijo jih na pozitivne in negativne, ne skrivajo se pred njimi, temveč jih sprejemajo. Razumejo in sprejemajo jih. Enako pričakujejo od drugih ljudi.
Čustveno inteligentni ljudje so spretni v medsebojnih odnosih. Ne bojijo se čustev drugih ljudi, ne bežijo pred njimi, ne zanikajo jih. Prepoznavajo in razumejo jih. Zlasti pa drugih ljudi ne napadajo, ne obnašajo se prestrašeno in tesnobno.
Čustvena inteligentnost je tako sposobnost ljudi, da prepoznavajo in razumejo čustva, z njimi upravljajo na razumen način za lastno blagostanje ali dobrobit in za blagostanje ali dobrobit drugih ljudi, s katerimi se srečujejo. S čustvi torej ravnajo pametno ali razumno, zato ne mislijo, da so čustva ločena od razuma, ker niso. Čustva so razumna, so pametna in z njimi velja pametno ravnati.
Pametno ravnanje s čustvi pomeni razumno vedenje in delovanje, ki je logično upravičeno, smiselno in učinkovito.
Zakaj je torej čustvena inteligentnost pomembna?
Pomembna je, kot smo že zapisali, za dobrobit in blagostanje. Čustva so evolucijski izdelek, ki ni nastal po naključju. Vsakdo ve iz izkušenj, kako vplivajo nanj čustva, kot so ljubezen, veselje ali radost, žalost, jeza ali strah. Čustva so izjemno pomembna.
Pomembna so zlasti v kritičnih trenutkih, ki terjajo inteligentno ukrepanje, vendar amigdala zatre racionalne procese neokorteksa in razloži dogodek kot nekaj nevarnega ali celo sovražnega. Pri ljudeh, ki se zlahka razjezijo, razdražijo, vznemirijo ali razburijo, to kajpak takoj opazimo – in nam ni niti najmanj všeč. Ljudje se v takih primerih začnejo vesti neracionalno in zgubijo nadzor nad seboj, kot se reče. Ubogajo ukaze iz amigdale, zaznavajo situacijo kot grozečo in se začnejo vesti obrambno, čustveno obremenjeno. Vedejo se prestrašeno, čeprav je grožnja zgolj subjektivna, je torej le v njihovem umu. Tako neracionalno vedenje je lahko zelo neprijetno za osebo in za ljudi okoli nje, lahko pa je tudi nevarno.
Takrat pravimo, da se oseba vede čustveno manj inteligentno. Čustveno manj inteligentni ljudje niso sposobni zaznati čustvene igre, ki jo igra amigdala, zato zmogljivosti uma niso uglašene za nadzorovano čustveno vpletenost. Posledica je izguba nadzora nad lastnimi čustvi. To je pomembno zlasti takrat, ko so ljudje dlje časa slabo nerazpoloženi, tesnobni ali depresivni, pa preprosto ne vedo, zakaj so v takem stanju.
Koristno bi bilo torej, če bi se taka oseba naučila na bolj inteligenten način upravljati s svojimi čustvi. Čustveno inteligentnost namreč lahko povečujemo – z učenjem inteligentnejšega vedenja oziroma delovanja. Ni pa nujno. Z leti jo lahko tudi zmanjšujemo, če se ne odločimo za njeno kultiviranje oziroma za učenje.
