Dušan Rutar
V roki imate ribiško mrežo. Z njo želite naloviti nekaj rib, ker ste lačni. Vržete jo v vodo. Mreža je tako gosta, da ujamete vse, kar je večje od petih centimetrov. Potegnete jo iz vode in sporočite sebi in drugim, da živijo v morju ribe, večje od petih centimetrov. Ne veste pa, da obstajajo tudi manjše ribe, ki pa jih ne morete ujeti, ker imate premalo gosto mrežo. In kako ujamete, kar je nevidno, kar za vas ne obstaja, ker imate neustrezno mrežo? Kako ujamete, kar obstaja v duhovnem, spiritualnem svetu, ki je sam po sebi neviden? S čim lovite, kar obstaja v njem, s katero mrežo? Kako »ujamete« ljubezen, prijateljstvo, sočutje? Tako, da vse to prepoznate v sebi, v svojem jedru, v duši, v srcu. Ni treba videti, ker je nevidno, lahko pa začutite. Ne potrebujete dodatne mreže, ker je ta že organski del srca oziroma duše. V tem je nenavadna lepota možnosti, da vidimo nevidno, da se prepustimo temu, kar je že ves čas v nas samih, da to čutimo. In ker je v vsakem človeku, vsak človek pa nujno potrebuje drugega človeka, je koristno razmišljati o naravi srečevanj, kajti drugi človek je zelo dragocen, zato velja skrbeti zanj.
Ko se srečata človeški bitji, srečanje ni primerljivo s »srečanjem« dveh kipov. Kipa se namreč sploh ne moreta »srečati«; lahko stojita drug ob drugem, ker ju je tja nekdo postavil, to pa je vse. Ko se srečata človeški bitji, se med njima dogaja nekaj, kar se med dvema kipoma ne more zgoditi nikoli, ne more pa se zgoditi niti med dvema robotoma.
Dober film o aktualnosti možnih srečevanj med androidnimi roboti in ljudmi je film z naslovom M3gan (Gerard Johnstone, 2022). To je film o nenavadnem odnosu med deklico Cady, ki ostane brez staršev, in napredno androidno deklico M3gan, ki je sicer lutka, vendar ima svoje življenje.
Najprej je videti, da bi deklici zares lahko vzpostavili medsebojni odnos, toda izkaže se, da android tega vendarle ni zmožen.
Ljudje smo za razliko od kipov in androidov duhovna, simbolna bitja. Imamo materialna telesa, ki nam omogočajo premikanje. A daleč najbolj vznemirljiva in zanimiva so premikanja, potovanja v duhu, so duhovna, simbolna, spiritualna potovanja, ki ne poznajo nobene meje, saj duhovni svet ni omejen, in je neskončen, zlasti pa ne poznajo in ne prenesejo tega, česar roboti ne morejo razumeti: odnosa do neskončnosti. Tega ni mogoče opisati s konceptom komuniciranja, ki velja zanje, medtem ko se ljudje sporazumevamo na načine, ki jih ni mogoče opisati z algoritmi.
Prav zdaj živimo v obdobju brezmejnega in neverjetno hitrega komuniciranja. Zmogljive naprave nam omogočajo komuniciranje s hitrostjo in na razdalje, o katerih niso mogli naši starši niti sanjati. Pa vendar je to tudi obdobje duhovne praznine, da ne rečem komatozno stanje. Vsebine komuniciranja je namreč malo, pogosto je sploh ni. Komuniciranje poteka tako hitro, da se nas največkrat ne dotakne, ne prodre do našega jedra, da srca, v našo dušo. Ne začutimo je, zato nam je zanjo tudi bolj ali manj vseeno. Sporočila, ki jih dobimo, pogosto zbrišemo v nekaj sekundah, ker so za nas preprosto nepomembna.
Naše komuniciranje z drugimi ljudmi lahko vodi k večji odgovornosti in zrelosti, modrosti in umirjenosti, lahko pa vse to postavlja na glavo, ruši in preprečuje. Način, kako komuniciramo z drugimi ljudmi, je zelo pomemben, zato ga ne bi smeli zanemarjati. Zlasti pa ga ne more nadomestiti komuniciranje s stvarmi, z roboti in drugimi napravami.
Ko komuniciramo, sporočamo sogovorcem, kako odgovorni smo – za komuniciranje. Bolj ko smo odgovorni, bolj sogovorec čuti, da ga cenimo in spoštujemo. Sporočamo, kako resno ga jemljemo, koliko nam pomeni.
Komuniciranje med ljudmi je neustrezna tehnična beseda za simbolna, duhovna srečevanja med ljudmi, za to, kar se dogaja med njimi, ko se srečujejo. Beseda komuniciranje je daleč preozka, da bi zajela vse, kar se dogaja v takih srečevanjih.
Srečujejo se namreč duhovi, srečujejo se duše, srečujejo se srca. Ne srečujejo se mašine, predmeti, stroji, naprave. Moj telefon komunicira s satelitom na robu vesolja, z drugim bitjem pa se srečujem kot duhovno, simbolno bitje.
Naša srečevanja so rezultat duhovnega potovanja. Kot spiritualna bitja namreč potujemo in se na potovanjih srečujemo z drugimi duhovnimi bitji, ki prav tako potujejo. Mašine ne potujejo in se ne srečujejo.
