Dušan Rutar
V nadaljevanju želim izpostaviti štiri teme s področja čustvenega življenja, učenja oblikovanja in izražanja čustev, ki jih najpogosteje prepoznamo pri starših in njihovih neustreznih vzgojnih slogih. Vsi imajo skupni imenovalec: čustveno izogibanje. Teme so zelo pomembne tako za duševno kot za telesno zdravje otrok.Čustveno izogibanje, ki je med ljudmi zelo pogosto, je kar najtesneje povezano s čustveno bolečino, z bolečino, ki spremlja oblikovanje in izražanje čustev v medsebojnih odnosih. Otroci se tako zgodaj naučijo, da obstajajo tako imenovana pozitivna čustva, ta so dovoljena in priporočena, in tako imenovana negativna čustva, ki niso dovoljena, ker so pač negativna, to pa pomeni nekaj slabega. Naučijo se tudi, da je prav in koristno izražati pozitivna čustva ter da je s človekom zagotovo nekaj narobe, če izraža negativna čustva. Prav tako se naučijo, da je včasih najbolje skrivati ali prikrivati celo pozitivna čustva, da je zanje koristno, če čustev sploh ne izražajo, da ne bi bili še bolj prizadeti, poškodovani, ranjeni in da se čustvena bolečina ne bi povečala.
Čeprav je čustveno življenje otrok in odraslih ljudi zelo ranljivo, se starši premalo zavedajo, koliko škode naredijo prav na tem področju, ki je že tradicionalno zanemarjeno, saj ljudje v preteklosti zaradi trdega življenja in potrebe po preživetju, treba je bilo pač delati, ne pa se predajati čustvom, čustvenega življenja niso ravno najbolj odobravali.
Naj teme, o katerih nameravam na kratko spregovoriti, za začetek le naštejem: človek, ki prekinja samega sebe (the self-interrupter); človek, ki je vedno zaskrbljen (the self-worrier); človek, ki je pretirano kritičen do sebe (the self-critic); človek, ki ne dokonča posla (unfinished business).
Človek, ki prekinja samega sebe.
Tak človek prekinja notranje duševne in telesne procese, ki so sicer naravni. Ne dovoli si jokati, zadržuje solze, zadržuje bes, jezo, ne dovoli si biti žalosten, pretvarja se, da ni napet, negotov in ranljiv, da nečesa ne ve in ne razume itd. Prav tako morda zadržuje veselje, ne dovoli si biti radosten, ne izraža upanja. Skratka: svojih čustev ne kaže drugim in ustavlja sebe, da drugi ne bi slučajno ugotovili, kaj zares čuti. Zakaj to dela?
Začetni odgovor na vprašanje, je, da se je v preteklosti naučil, da so posledice takega prekinjanja in zadrževanja manjše od posledic, ki sledijo, če se ne zadržuje. V ozadju je torej strah, je stiska, je tesnoba, je negotovost. Bolje je prekinjati naravne procese, da si prihraniš čustveno bolečino, si misli. Dolgoročno pa so posledice katastrofalne, kajti prekinjeni naravni procesi vodijo v bolezni, stres, izčrpavanje, samopoškodovanje, lahko pa tudi v depresijo in na koncu v samomor.
Človek, ki je vedno zaskrbljen.
Tudi v tem primeru se skuša človek nekako zaščititi pred težkimi izkušnjami, ki jih je verjetno že imel v preteklosti, zlasti v mladosti in otroštvu. Zaščititi se skuša tako, da ves čas preigrava možne scenarije, kako se takim težkim izkušnjam v prihodnosti izogniti, se zavarovati pred njimi, da ga ne poškodujejo še bolj.
Zaradi takega preigravanja je vedno bolj utrujen, izčrpan, zaskrbljen, pod stresom, nikoli ne more biti povsem prepričan, da bodo scenariji sploh delovali in ga zavarovali pred težkimi izkušnjami. Zaskrbljenost je strošek, to pa pomeni, da prej ali slej plača ceno, ki zopet ni nič drugega kot telesno in duševno samopoškodovanje.
Človek, ki je pretirano kritičen do sebe.
Čisto verjetno je, da je to človek, ki je že kot otrok doživljal ostro kritiko, ki so mu jo vedno znova namenjali starši ali drugi odrasli ljudje. Taka kritika ga je pogosto prestrašila, spravila v tesnobo, stisko, zato je postajal vse bolj negotov, prepričan, da vselej naredi kaj narobe, da je zato manjvreden ali celo ničvreden, da njegova čustva sploh niso pomembna in niso vredna, da jih izraža pred drugimi ljudmi. Začetno zunanjo kritiko ponotranji in je kasneje v življenju oster kritik sebe, svojega razmišljanja, čustvovanja, delovanja. Je nepopustljiv do sebe, morda tudi do drugih, je celo brezobziren in neusmiljen, s tem zmanjšuje svojo produktivnost in učinkovitost, čustveno pa postaja vse bolj odtujen, hladen in poškodovan.
Človek, ki ne dokonča poslov.
Ljudje čustveno pogosto poškodujejo drug drugega in si zadajajo čustvene rane. S tujko temu rečemo interpersonal emotional injury. Poškodbe pustijo za seboj rane in brazgotine, zato je izjemno pomembno, če ne kar odločilno, da se ljudje, ki se medsebojno čustveno poškodujejo, naučijo odpuščati.
Nedokončani posli v primerih čustvenega poškodovanja namreč niso nič drugega kot odprte rane, ki čakajo, da se zacelijo. Če se ne naučimo zaceliti jih, če se ne naučimo odpuščanja in ne odpuščamo, so lahko take rane odprte tudi vse življenje, zaradi njih pa je čustvena bolečina prej ali slej neznosna.
Vidimo torej, kako zelo pomembno je, da starši naučijo svoje otroke čustvovati tako, da se ne izogibajo čustvom, da se jih ne sramujejo, da se naučijo izražati jih tako, da ne prizadenejo drugih, da ne povzročajo čustvene bolečine pri drugih ljudeh, da se naučijo odpuščati in prositi odpuščanja, ko se to kljub vsemu zgodi.
Za poglabljanje v orisane teme priporočam tole knjigo.[1]
[1] Aman Kwatra, Ladislav Timulak, Sharon Lu Huixian, Ciara Joyce, Mary Creaner. Transforming Emotional Pain: An Emotion-Focused Workbook (Routledge, 2022).
