Dušan Rutar
V knjigi, ki je izšla pred kratkim, napisali pa sta jo Carla Solvason in Johanna Cliffe, njen naslov je zelo zgovoren: Ustvarjanje pristnih odnosov s starši majhnih otrok: Praktični vodnik za vzgojitelje (Creating Authentic Relationships with Parents of Young Children: A Practical Guide for Educators), se lahko prepričamo, kako uporabljati v vsakdanjem življenju nasvete strokovnjakov, ki se spoznajo na razvoj otrokove osebnosti in vedo, kako pomembno je, da se otrok razvija v okolju, v katerem ima na voljo dobre pogoje za svoj razvoj. V nadaljevanju komentiram nekaj takih nasvetov in jih opremim z refleksijo izkušenj iz vsakdanjega življenja in svojega dolgoletnega dela z otroki.
Najprej bi rad izpostavil pomen naslova knjige, ki jo berem: Ustvarjanje pristnih odnosov. Preprost naslov nam nakaže prav pomen ustvarjanja odnosov. To najprej pomeni, da odnosi niso danosti, da jih šele ustvarjamo, da torej ni vseeno, kakšne odnose ustvarjamo in ustvarimo.
Vsak človek kajpak ves čas vstopa v odnose z drugimi ljudmi, saj drugače niti ne more živeti. Toda odnosi so lahko pristni, avtentični, lahko so dobri, prijazni, prijetni, topli. Lahko pa so tudi hladni, odtujeni, neprijazni, neprijetni, slabi, toksični in celo uničevalni.
Ni torej že kar vsak odnos, v katerega vstopajo starši in otroci, tak, da bi bili nad njim navdušeni, če želimo, da se otrok razvije v zrelo odraslo osebo, ne pa v nevrotično bitje z majhno mero samozavesti, samospoštovanja in slabo samopodobo.
Vprašanje je torej zelo na mestu. Kateri odnosi so pristni in kateri niso? Kako ustvarjamo pristne odnose z otroki in zakaj so ti pomembni? Kako jih razločujemo od nepristnih in kako škodljivi so slednji?
Resnično, zakaj ne bi skomignili z rameni in rekli, da je vseeno, kakšni so medsebojni odnosi, da je v redu, če so ljudje v njih vznemirjeni, tesnobni, negotovi, pogosto jezni, ostri, zadirčni, utrujeni in nejevoljni? Zakaj ne bi raje verjeli v horoskop in si mislili, da na medsebojne odnose in posameznike bolj vplivajo nebesna telesa kakor pa ljudje in odnosi, ki jih oblikujejo? Zakaj bi poudarjali pomen prepoznavanja čustev, pogovarjanja z otroki, pomen vrednotenja prijaznosti in skrbi za drugega, sočutja in empatije?
Kaj ni vseeno, kakšni so naši odnosi? Nikakor ni.
Avtorici knjige poudarita čisto na začetku, da imamo v rokah knjigo, ki sta jo napisali materi. Res je, da sta tudi univerzitetni predavateljici in raziskovalki oziroma znanstvenici, toda njun poudarek je pomenljiv – morda je pomenljiv zlasti zaradi tega. Knjigo sta torej napisali kot materi, in sicer na podlagi življenjskih izkušenj, ki so včasih boleče in težke.
Morda je res koristno izhajati iz lastnih izkušenj in izkušenj drugih ljudi, te pa oplemenititi s spoznanji, ki jih omogočajo refleksije izkušenj. Če izhajamo zgolj iz izkušenj, je to premalo, saj se morda nismo ničesar naučili iz njih ali pa se nismo naučili dovolj.
V odnose torej vstopamo vsi, pa naj bodo odnosi prijazni ali ne, strupeni ali negovalni, spodbudni ali uničevalni. Zdi se, da je lahko vstopati v odnose. In v nekem smislu je to res, saj smo socialna bitja po naravi.
Čisto nekaj drugega pa je vztrajati v neprijaznih odnosih dolga leta ali celo desetletja. Lahko nas močno poškodujejo. In otroci nimajo druge možnosti, kot da precej let vztrajajo v odnosih z odraslimi, ki naj bi skrbeli zanje in za – pristne medsebojne odnose. Zanje je lahko družinsko življenje polno napetosti, stisk, zlasti pa nasprotujočih si mnenj in razlag, kaj vzgoja sploh je in kako naj bi potekala, med staršema.
To je zares vznemirljivo vprašanje. Če si starša želita najboljše za svoje otroke, zakaj se potem včasih tako močno razhajata, da se zdi, da ima vsakdo povsem drugačen pogled na vzgojo otroka? Kako je lahko najboljše za otroka tako zelo različno?
Ali ni enako tudi sicer v življenju? Verjetno ima vsak človek željo, da bi živel dobro, toda številna življenja so kljub željam ravno nasprotna od dobrega.
Tudi otrok bi rad dobro živel. Ne more živeti brez odnosov, zato je gotovo res, če zapišem, da je dobro življenje vsekakor tlakovano z dobrimi odnosi.
Slabi odnosi ne morejo voditi k dobremu življenju.
In za začetek dobrih odnosov je vedno dobro prisluhniti drugemu. Na primer otroku. In se vprašati, kaj potrebuje. Ne zgolj egocentrično vztrajati pri tem, kar domnevno potrebujemo sami.
