Dušan Rutar
Ljudje se pogosto sprašujejo, kako komunicirati s tako imenovanimi zahtevnimi sogovorci. To so ljudje, s katerimi se pravzaprav ne pogovarjate, ker so zajedljivi, nesramni, zadirčni, napadalni, narcistični, agresivni, egocentrični – kaj od tega ali pa kar vse skupaj. Torej niti ne moremo reči, kako se pogovarjamo s takimi ljudmi, ker se nočejo ali ne znajo pogovarjati. In za pogovarjanje sta potrebna vsaj dva, kajne? Če se eden ne zna ali noče pogovarjati, temu težko rečemo pogovarjanje. Pa vendar, kaj narediti, ko naletimo na takega nemogočega sogovorca?
Odgovore na zapisano vprašanje je že star, o njem so zelo dobro razmišljali stoiški filozofi stoletja nazaj. Poglejmo, kako.
Ljudje, ki se ne znajo pogovarjati na razumne načine, so vsepovsod: v službi, v šoli, na cesti, v kinu, celo doma. To so težki, težavni, naporni ljudje, ki jih je težko prenašati, zato vse v nas kriči, da se kratko malo oddaljimo od njih. Da, so zahtevni, ker s svojim vedenjem veliko zahtevajo; na primer že to, da prenašamo njihovo neprijetno in neprijazno bližino. Ne znajo se primerno obnašati in pogosto ne vedo, da se ne znajo. Mislijo, da so čisto v redu ljudje in da se znajo pogovarjati. Le da se ne znajo. Torej.
Stoiki razmišljajo o takih ljudeh in pridejo do dobrih odgovorov, kako se vesti v njihovi bližini, če smo že prisiljeni vanjo; včasih je kajpak bolje, da se jim preprosto izognemo, če je to le mogoče.
Ko ni mogoče, ko moramo biti vsaj kratek čas z njimi in komunicirati, je prvi korak, ki ga velja narediti, vsaj tako predlaga Epiktet, da ostajamo skulirani, hladni in mirni. V bližini napornega človeka je najslabše, kar naredimo, če ga skušamo pomiriti ali kako drugače vplivati nanj, da bi se razumno pogovarjali – takrat tvegamo, da postane še napadalnejši. Epiktet predlaga, da namesto tega kontroliramo sami sebe in smo mirni.
Dejstvo, da smo mirni, je za drugega, zahtevnega sogovorca, zelo pomembno, tudi če se tega ne zaveda. Sporočamo mu namreč, da na nas ne more vplivati s svojim neprimernim vedenjem ali delovanjem, da nas ne more spraviti iz tira.
Na tem mestu zato navajam slavni Epiktetov izrek, ki nam je lahko v pomoč: Najprej si povejte, kaj bi bili; in potem naredite, kar morate narediti.
Vidimo torej, da Epiktet ne predlaga, kaj narediti z drugim človekom, ki je naporen, težak in nemogoč, ne, govori o tem, kaj naredite s seboj. To seveda ni vselej lahka naloga, je pa zelo dobro, če se je lotimo in nato obvladamo.
Poskušajte torej obvladovati sebe, ne drugega. Ta se ne obvladuje, zato je naporen in zahteven, tak pa bo verjetno tudi jutri in morda vse življenje.
Če pustimo, da naporen sogovorec vpliva na nas, se naš um zmede, utrudi in izčrpava, to pa ni koristno ne za nas in ne za sogovorca. Če se bomo vznemirjali zaradi njega, bomo vznemirjeni, to pa že pomeni, da se čez kratek čas še sami začnemo obnašati podobno kot naš zahtevni sogovorec, ker izgubljamo nadzor nad seboj.
Zahtevni sogovorci so praviloma notranje čustveno, duševno in duhovno poškodovani in so prestrašeni, tesnobni oziroma anksiozni. Dobro je, da se tega zavedamo. Zahtevni niso, ker so zlobni, temveč so taki, ker so nemočni.
Pričakujte torej zahtevne sogovorce, neprijazne ljudi, prestrašene in poškodovanje ljudi, ki se ne znajo obvladovati. Tako je življenje in taki so nekateri ljudje. Ker jih pričakujete, se vnaprej zavarujete, da bi vas vrgli iz tira, ker veste, kdo so in zakaj se obnašajo, kot se. Tako se opremite in zaščitite pred njimi.
To pa še ne pomeni, da takim sogovorcem ne smete ob priložnosti povedati, kako težko jih je prenašati, kako neprijazni in antisocialni so. Taka priložnost se lahko ponudi, ni pa nujno, da se. Včasih se preprosto ne ponudi ali pa je ne znamo ustvariti, zato je v določenem času treba razmisliti, ali sploh še želite biti ob osebi, ki jo imenujemo zahtevni sogovorec. Če se ne želi spremeniti, če ne želi spremeniti svojega vedenja, če torej ne išče strokovne pomoči, ker si sam ne zna pomagati, je treba razmisliti tudi o skrajni možnosti, ki je odhod od njega.
