Dušan Rutar
Ti si še otrok, tega ne smeš čutiti. Ne smeš tako misliti. Ne smeš se tako obnašati. Zakaj ne moreš biti kot sosedov otrok, poglej, kako je priden? Take izjave poslušam vedno znova, ko se pri meni oglasijo z željo po pogovoru otroci in mladostniki, obremenjeni z občutki krivde. Zakaj ne smem tako čutiti? Zakaj ne smem tako misliti? Zakaj bi moral biti podoben sosedovemu otroku, jaz bi bil raje podoben samemu sebi? Potem jih povabim k pogovoru. Morda je res najboljši način medsebojnega spoznavanja, razumevanja in sprejemanja tisti, ki ga na svojih predavanjih in v svojih knjigah predlaga Alain de Botton. Predlaga namreč obrat v načinu, kako se ljudje pogosto naslavljajo drug na drugega. To delajo bodisi tako, da skušajo narediti vtis na drugega, češ poglejte, kako pameten, pomemben etc. sem, bodisi tako, da se prepričujejo, kdo več ve, kdo je na kakem področju življenja boljši, uspešnejši, premožnejši, kdo je bolj normalen. Alain de Botton predlaga, da zamenjamo ploščo. Kaj torej predlaga?
Predlaga, da se vsaj malo zazremo vase. Kaj ugotovimo, ko to naredimo? Spoznamo, da imamo v sebi strahove, da smo v življenju kdaj pa kdaj negotovi, da se ne znajdemo, da ne vemo, kako rešiti določene probleme, da imamo svoje muhe in posebnosti, ki gredo komu na živce, da se včasih ne obvladamo, da ne razumemo niti sebe in svojih odzivov na druge ljudi, da nas kdaj tlači nočna mora, da je na svetu cel kup stvari, ki jih v resnici ne razumemo, da kdaj ne vemo, zakaj nekaj čutimo, da se ne moremo znebiti določenih misli, spominov, čustev, da se primerjamo z drugimi in se obremenjujemo z njihovo domnevno uspešnostjo, ne da bi natančno vedeli, zakaj to počnemo.
Ko to spoznavamo in sprejemamo sebe, postajamo skromnejši, hkrati pa domnevamo, da podobno kot za nas velja tudi za druge ljudi. Da smo torej verjetno v istem čolnu. Da je življenje zahtevno že samo po sebi in da si ga včasih še dodatno otežujemo. Da ni lahko živeti z drugim človekom, da se vedno znova v nečem ne razumemo, čeprav si želimo, da bi se razumeli, da so nesporazumi na dnevnem redu.
A ko si vse to priznamo, smo že nekoliko osvobojeni. Zavedamo se, da se nam ni treba hvaliti pred drugimi, da ne potrebujemo nekakšnega dokazovanja, kako pomembni in normalni smo. Torej odstopimo od takega vedenja in ravnanja. Do drugih ljudi postanemo prijaznejši in jim damo več prostora, ko se srečamo. Poslušamo jih in smo hvaležni, da smo skupaj.
Manj si lažemo in manj lažemo drugim, kako dobro nam gre, kako zadovoljni smo s seboj in s svojim življenjem. In si želimo, da bi se pogovarjali o tem. Mislim, zares pogovarjali, ne čvekali in zapravljali čas s šopirjenjem, ker smo nekje globoko v jedru vsi enaki.
