Dušan Rutar
Ko postanemo starši, ko se nam torej rodi otrok, si je dobro priznati, da ne vemo, kaj pomeni biti dober starš. Lahko namreč preberemo vse knjige o starševstvu in povprašamo za mnenje številne ljudi, pa še vedno ne bomo dobri starši. Morda bomo vedeli, kakšni naj bi bili, toda v praksi bo precej drugače. Eno je namreč vedeti, kako biti dober starš, drugo je biti dober starš. In vselej je dobro spoznati, kakšni so bili naši starši do nas, ko smo bili še otroci in so nas vzgajali, mi pa smo se od njih učili vedenjskih vzorcev, čustvovanja, sklepanja in vsega drugega. Staro spoznanje pravi, da so ljudje kot žrtve žrtve drugih žrtev.
Kot starši imamo pred tako seboj izjemno težko nalogo, kako razumeti otroka iz njegovega zornega kota. Ne iz našega, ker otrok gleda svet in ga razume precej drugače kakor mi. Naloga starša je, da se spusti na otrokovo raven, v njegov svet in poskuša razumeti svet, kot ga dojema in razume sam. To je zahtevna naloga celo tedaj, ko si vzamemo dovolj časa in smo pozorni in potrpežljivi.
Slabo je, ko nimamo časa oziroma si ga ne vzamemo, ker se nam nekam mudi ali smo zaposleni. Na otroka gledamo s svojimi očmi in se čudimo, da sveta ne dojame in razume tako kot mi. In kje je zapisano, da ga ravno mi zares dobro razumemo?
Kot starši bi se morali vsak dan vprašati, ali je resnično, kar ponujamo otroku, kar zastopamo in reprezentiramo zanj. Zakaj bi nas namreč zanimalo, kar ni res, in zakaj bi moralo otroka zanimati, kar ni res? Resnično, morda je izgubljanje nekaterih iluzij najboljše, kar se nam kot staršem lahko zgodi.
Koliko je besed, ki jih izrečemo, a jih ne čutimo? Za koliko stvari skrbimo, medtem ko smo brezbrižni do lastnih otrok in do sebe? Predmeti nimajo duše.
Starši velikokrat rečejo, da ne razumejo svojega otroka. Zdi se jim, da se obnaša na nerazumen, neracionalen, čuden način. Včasih dodajo, da je z otrokom gotovo nekaj narobe. Vprašanje pa je, če je njihovo sklepanje pravilno. Morda je zgolj prehitro. Zakaj je tako?
Tako je zato, ker lahko vsako otrokovo vedenje pojasnimo. Pravimo, da vselej obstaja logika, ki nam pomaga pojasniti ga. Morda je na začetku nevidna, morda je ne prepoznamo, ker je šifrirana, vendar to še ne pomeni, da ne obstaja.
Tudi če razmišljamo o sebi in svojem vedenju, se nam lahko kdaj pa kdaj zdi, da je nerazumno in čudno, celo bizarno. Potem se potrudimo in, denimo s pomočjo psihologa, ugotovimo, da ima naše aktualno vedenje korenine v preteklosti, v otroštvu. Enako velja za otroka.
Otrok ima v glavi možgane, ki omogočajo zaznavanje, razumevanje in pojasnjevanje sveta. Izjemno hitro se učijo, zato ne bi smeli prehitro sklepati, da ni dovolj pameten. Je dovolj pameten, dogaja se nekaj drugega.
Če se otrok boji teme in sporoča staršem, da je v omari bavbav, je njegovo razmišljanje zelo racionalno in logično. Evolucijsko je bilo za ljudi dolga tisočletja zelo koristno bati se teme, ker nikoli niso mogli vedeti, ker v temi ne vidijo dobro, kaj se skriva v njej in jih lahko ogrozi. V tem primeru je strah zelo pametna in razumna zadeva. In ko gledajo odrasli ljudje grozljivko, deluje natanko isti mehanizem, zato so pripravljeni biti prestrašeni. Če ne bi bilo tega mehanizma, grozljivke preprosto ne bi delovale.
Vedno torej obstaja logika, le potruditi se moramo in jo odkriti. Odkrijemo pa jo le, če si vzamemo čas in otroku prisluhnemo. Če ne prisluhnemo, ne moremo dobro slišati in če ne slišimo dobro, sklepamo prehitro ali pa narobe. Otrok nam za tako sklepanje gotovo ni hvaležen.
