Življenje v očeh invalida - 3. del

Obiskovanje javnih ustanov

 

Hej!

Danes bomo govorili o obiskovanje različnih ustanov s pomočjo vozička.

Gibalno ovirani nimamo tako velike izbire aktivnosti zaradi različnih fizičnih ovir. Prva stvar, ki jo doma pogledamo ob obisku novega kraja, je prilagojenost. Vedeti moramo, če imajo dvigalo (več nadstropij) oziroma klančino. Imam tudi nekaj slabih izkušenj. Predstavila bom dva taka dogodka.

1. Ko sem bila mlajša, sem bila navdušena nad risanko Heidi, ki je živela v Švicarskih Alpah. Enkrat smo s šolo šli v Mestni muzej v Kamniku. Veselila sem se, da bom lahko obiskala razstavo o Veliki Planini. Ko smo končali z delavnicami, sem seveda želela pogledati tudi tisto razstavo. Naša vodička po muzeju je prišla do mene in mi povedala, da je razstava v drugem nadstropju in da stavba nima dvigala. Bila sem vidno razočarana. Nato je gospa prinesla knjigo o Veliki Planini in mi razlagala o planšarjih. Potem sem bila boljše volje.

2. Februarja sem se odločila, da bi šla v kino. Izbrala sem si film Gajin svet 2, ki se je predvajal le še v Koloseju Ljubljana. Ko sem prišla tja, sem šla do dvigala. 'Sto let' sem čakala zunaj na mrazu. Sporočili so, da dvigalo spet ne dela in so ga poskusili popraviti. Počakali smo, a jim ga ni uspelo popraviti. Neki mladenič me je nato odpeljal do dvigala za dostavo, od tam pa mimo garderob zaposlenih, na koncu pa sem zapeljala ob zadnji strani pulta s kokicami.

To ni bilo prvič, da sem obiskala ta kino na tak kompliciran način.

Zdi se mi pomembno, da so šole, muzeji, kinodvorane in nenazadnje tudi predsedniška palača (kjer smo tudi imeli prigodo z okvaro dvigala) ter ostale javne ustanove prilagojene invalidom. Imeti bi morali tudi opremo, ki je redno servisirana, ne pa, da ugotovijo da ne dela, ko jo nekdo potrebuje.

Vaša dijakinja