Dušan Rutar
Čez nekaj dni bo izšla knjiga z naslovom Anksiozna generacija (The Anxious Generation); spisal jo je Jonathan Haidt. Podnaslov knjige je prav tako zgovoren: Kako veliko preoblikovanje otroštva povzroča epidemijo duševnih bolezni. Angleška beseda rewiring ima v tem primeru več pomenov. Tehnično pomeni »ponovno zagotoviti ali povezati (nekaj) – na primer z žico«. Otroštvo tako danes zajema nove načine povezovanja otrok in mladih prek »žic« – socialni mediji. Netehnično pa pomeni beseda rewiring »narediti trajne in običajno koristne spremembe v nevrološkem ali psihološkem delovanju«. A podnaslov je popolnoma jasen, saj omenja epidemijo duševnih bolezni, ki pa zagotovo ni koristna in ni dobra.
Anksiozna generacija zajema mlade, rojene okoli leta 2000 in kasneje. Kaj se dogaja, da govori avtor kar o celotni generaciji, ki je tesnobna oziroma anksiozna?Naj odgovor na zapisano vprašanje zastavim z navedkom iz pisma, ki sem ga dobil te dni. Neka mlada ženska, domnevam, da pripada omenjeni generaciji, me namreč prosi za pogovor; verjetno mi bo rekla, da nima nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala o temah, o katerih želi govoriti. Takole mi piše.
Za ta korak sem se odločila zaradi vse slabše samopodobe, tesnobe, pretirane zaskrbljenosti, preobremenjenosti. Želim si biti boljši človek, predvsem si pa želim vzljubiti sebe. Želim tudi govoriti o vzorcih navezovanja odnosov, ki sem jih pridobila iz primarne družine in ugotavljati, kako ti danes vplivajo name.
Iz pisma je jasno razvidno, da je njeno življenje in doživljanje sebe na paradoksen način normalno, kar pomeni, da živi na način, ki je na las podoben številnim pripadnikom in pripadnicam iste generacije, za katero iznajde Haidt skupni izraz anksiozna generacija.
Teme, o katerih se želi pogovarjati, so univerzalne, v tem obdobju pa so tudi razsežnosti epidemije duševnih bolezni, o katerih prav tako piše Haidt: slaba samopodoba, tesnoba, pretirana zaskrbljenost, preobremenjenost, spraševanje, kako biti boljši človek, kako vzljubiti sebe.
In klasična psihoanalitična lekcija nam pomaga pritisniti piko na i: kako najti dobrega sogovorca za pogovarjanje o tem, kar je zares pomembno v življenju, ne za to, kar je všečno in politično korektno in pričakovano ali morda celo zahtevano, da se ne bi kdo vznemiril?
