Dušan Rutar
Starši, ki to zares želijo, bodo upoštevali najnovejše nasvete psihologov, nevroznanstvenikov in kognitivnih znanstvenikov. Na primer tega: Pustite otrokom, da preživijo najbolj ranljivo obdobje osebnostnega razvoja brez dostopa do socialnih medijev in algoritemsko izbranih vplivnežev.
Starši, vzgojitelji, učitelji, psihologi in drugi strokovnjaki vedno znova opozarjajo otroke in mlade ljudi, naj bodo pozorni, da ne bi postali zasvojeni s socialnimi mediji, naj se nekako zaščitijo pred slabimi učinki, ki jih sproža njihovo večurno vsakodnevno uporabljanje – kot da je to stvar dobre volje ali osebne odločitve. Bolj malo pa znajo povedati zgodbo z drugega konca, ki je pomembnejša, pa tudi zahtevnejša. Za privlačnost vsebin socialnih medijev namreč skrbi armada dobro plačanih strokovnjakov, ki uporablja najrazličnejše trike popularne psihologije, da bi mlade zapeljali z njihovo privlačnostjo in z dizajni.
Natančno vedo, kako vplivati že na otroke v najranljivejšem razvojnem obdobju, kako vplivati na njihova čustva, občutke, na njihove želje, potrebe in interese, saj so se poučili. Enako vedo, kako vplivati na razvijajoče se možgane, da se prilagajajo hitro spreminjajočim se privlačnim vsebinam in načinom obdelovanja informacij.
Nastaja velikanska škoda, zlasti kognitivna, čustvena in socialna, ki jo trpijo dekleta, ker so bolj kot kadarkoli prej podrejena zahtevam, kako oblikovati svoje telo in zunanji videz, podobno lahko rečemo za fante, ki se že zgodaj v puberteti srečujejo s pornografskimi in nasilnimi vsebinami.
Preoblikovanje otroštva, ki ga spremljamo zadnjih nekaj desetletij, spreminja celotno generacijo otrok in mladih, rojenih po letu 1995, na še do pred kratkim nepredstavljive načine. Prav tako je bilo na začetku digitalne revolucije nepredstavljivo, da bi socialni mediji potiskali mlade ljudi proč drug od drugega, v alternativne simulirane svetove, v nova digitalna vesolja, ki so pogosto privlačnejša kakor vsakdanje življenje, bolj zasvojljiva, zlasti pa se nenehno spreminjajo, sledeč obljubi, da bo vsaka nova različica še bolj pustolovska, kratkočasna, privlačna in zapeljiva.
Na kratko: izjemno dobro plačani ljudje dnevno razmišljajo, kako naj oblikujejo digitalne vsebine in digitalne prostore, da bodo otroci in mladi čim dlje za zasloni. Na voljo imajo brezmejna denarna sredstva, popularno psihologijo in nevroznanost, kognitivna spoznanja in umetno inteligenco, s katero je na določenih področjih razumevanja sveta že skoraj nemogoče tekmovati.
Ameriški socialni psiholog Jonathan Haidt podaja v svoji najnovejši knjigi z naslovom The Anxious Generation spoznanja o škodljivih učinkih življenja v alternativnih digitalnih socialnih okoljih na otrokov čustveni, socialni, osebnostni, duhovni razvoj. Svoja spoznanja podkrepi s predlogom, da razumemo generacijo Z kot testno generacijo. To je prva generacija mladih ljudi, ki se ni prostovoljno znašla v vzporednem svetu, v katerem so medsebojni odnosi pogosto zgolj navidezne simulacije, v najslabšem primeru pa grobe prevare, pornografsko zapeljevanje in golo izkoriščanje.
Sodobna anksiozna generacija mladih ljudi se sooča z grožnjo, ki na nov način osvetljuje staro psihoanalitično spoznanje, da ljudje kot simbolna in duhovna bitja ne postajajo tesnobni in depresivni zaradi genov, položaja zvezd na nebu ali šibke volje, temveč takrat, ko so osamljeni, ko se počutijo manjvredne in ko imajo občutek, da je vse, kar počnejo, nekoristno, ko se krepi občutek, da ne morejo ustreči zahtevam, da je vse, kar naredijo, še vedno premalo.
Nekoliko paradoksno je, da starejši ljudje niso postali kolektivno depresivni, ko se je pričela druga svetovna vojna. Ko se skupaj soočajo s problemi in z izzivi, so namreč ljudje po navadi močnejši, stopijo skupaj in zavihajo rokave. Nobene depresije ni na vidiku. Ko pa se ljudje množično soočajo s kultom individualizma v narcističnih družbenih okoljih, kot se danes, je zgodba katastrofalno drugačna.
In še enkrat se potrjuje, kako pomembno je delovati skupaj in oblikovati sočutne skupnosti, v katerih se starši srečujejo iz oči v oči, otroci se igrajo na igriščih in na drugih krajih, ne za zasloni, vsi pa si »v živo« pripovedujejo zgodbe o tem, kar imajo med seboj. Resnično, kot so vedeli že Stari.
