Dušan Rutar
Človek, ki gleda televizijske serije in nadaljevanke, popularne hollywoodske filme in podobne video izdelke, zelo hitro dobi občutek, da so igralci in igralke, ki nastopajo v njih, praviloma so lepi, mladi in močni in inteligentni in imajo vitko telo, zmožni ustvarjati skoraj neverjetne odnose, se družiti na spektakularne načine, se zanimivo pogovarjati, jokati in smejati, se brez zadržkov predajati pustolovščinam in skoraj čudežnim priložnostim, ki obračajo njihova življenja na nepredstavljive in zavidanja vredne načine. Spoznava, da je njegovo vsakdanje življenje veliko bolj dolgočasno, rutinsko, revnejše, nezanimivo in čisto nič pustolovsko. Običajni vsakdan namreč ne prinese nič kaj posebnega, ničesar zelo novega in drugačnega. Bolj je podoben teku lene reke, ki se počasi vije in se izgublja nekje v daljavi. Zdi se torej, da je svet zabave privlačnejši, pestrejši in zanimivejši od vsakdanjega življenja.
Obstaja skušnjava, da bi se potrudili, da bi se tudi nam dogajalo kaj vsaj za silo podobnega, kot se dogaja filmskim protagonistom, a se nam ne. Morda iščemo nove in nove priložnosti, morda verjamemo, da se moramo še malo bolj potruditi, da nismo naredili dovolj »na sebi«. Čas pa teče in kljub našim prizadevanjem se ne zgodi nič takega.
Potem se nekega dne vendarle zbudimo iz dremeža, v katerem sanjamo, in se zavemo, da v resnici stojimo na postaji in že zelo dolgo nekaj čakamo.
Zavemo se, kako dolgo smo zaman prilagajali svoje želje in interese drugim ter se odpovedovali sebi, da bi nas sprejemali, nas potrdili in nam pokazali malo naklonjenosti. Iskali smo svoje pleme, kot se reče, da bi pripadali, da ne bi bili sami. Družili smo se z ljudmi, ki so nam šli po malem na živce, da bi poživili svoje socialno življenje, da ne bi kdo rekel, da smo sebični egoisti, ki hočejo skrbeti samo zase. Pogovarjali smo se z njimi, čeprav so bili obupno dolgočasni, nezanimivi in egocentrični. Poslušali smo njihove nasvete in skušali udejanjati njihove predloge.
Zlasti pa smo se bali. Strah nas je bilo, da bi nas zapustili, da bi si o nas mislili kaj slabega, da se ne bi zmenili za nas, da bi nas obrekovali. Zato smo želeli biti vljudni in prijazni in dobri. Toda odnosi se niso izboljšali, v duši smo čutili praznino, tesnobo, stisko, žalost in razočaranje. Nič se ni spremenilo, le vse bolj smo nekaj pogrešali.
Krivili smo sebe, češ da nismo dovolj dobri, dovolj zanimivi, dovolj zabavni, dovolj inteligentni, dovolj prožni, dovolj ponižni, dovolj ubogljivi, dovolj vse tisto, kar so nam nalagali vse življenje, najprej naši starši, češ da moramo biti pridni in ubogljivi in da moramo znati potrpeti. Mislili smo si, da smo za druge ljudi nepomembni, čutili smo, da smo neustrezni. Da so drugi preprosto boljši od nas, da smo naredili premalo.
Potem gremo nekega dne na dolg sprehod. In naredimo inventuro. Brez zadržkov si pogledamo globoko v dušo. Vržemo stran smeti in staro šaro in nekatere občutke in spomine in vse tisto, za kar smo mislili, da moramo biti. Ker ugotovimo, da smo natanko to, kar smo. Da nam ni treba biti nekaj drugega, nekdo drug. Ker je dovolj, da sprejemamo sami sebe, kakršni pač smo. Ker nas nekateri ljudje nikoli ne bodo imeli radi in nekateri nas ne bodo nikoli sprejeli in potrdili, pa če čakamo nanje tisoč let. Nekateri nam ne bodo nikoli rekli, da smo dobri, da smo vredni. Pač ne bodo.
In potem si skuhamo čaj. Ali pa kavo. In jo spijemo. Zelo počasi. V tišini. In je vse natanko tako, kot mora biti. In smo OK. S seboj.
