Dušan Rutar
Človeka lahko razumemo tudi kot sistem, ki se razvija in korigira samega sebe. Kako je to videti v vsakdanjem življenju?
Zaradi notranjih nasprotij, ki obstajajo v vsakem človeku in vsaki družbeni skupini, je nujno imeti v rokah kompas. Nasprotja namreč pomenijo različne smeri, kamor naj bi se posameznik usmeril, zato se mora odločati. In obstajajo poti, po katerih se velja odpraviti, kakor obstajajo poti, ki ne vodijo nikamor ali pa so zgolj zanke, vase zaprte pentlje, krožne poti, ki zopet ne vodijo nikamor. Človek, ki se znajde na njih, hodi v krogih, ne da bi sprva to sploh vedel. Ko končno vendarle spozna, da ponavlja eno in isto, je po navadi že pozno ali pa je celo prepozno, da bi še kaj spremenil v svojem življenju in se odpravil na drugo pot, da bi torej korigiral svojo naravnanost do življenja.
Kakor obstajajo vase zaprte krožne poti, obstaja tudi možnost zapiranja uma, kar je še slabše, saj zaprti um ne korigira (več) samega sebe. Tega najlaže razumemo, če imamo pred seboj sodobno religijo nasprotovanja, kot jo imenujejo nekateri misleci.
Religija nasprotovanja zajema odzivanje ljudi, ki je kakor psihološka igra. Ljudje nasprotujejo drug drugemu zaradi nasprotovanja samega. To pomeni, da nimajo nobenega argumenta, s katerim bi skušali ovreči argumente drugega človeka. Zgolj nasprotujejo mu in vztrajajo v taki drži.
Takemu vedenju je zelo sorodno neko drugo vedenje, ki se ga je prav tako prijelo eksotično ime: pornografija nezaupanja. Tako vedenje prepoznamo po tem, da si ljudje ne zaupajo, samo nezaupanje pa povzdigujejo in postavljajo na oltar. Še danes je tako mogoče srečati ljudi, ki preprosto ne verjamejo znanstvenikom – na primer tem, ki dokazujejo obstoj podnebnih sprememb.
Pornografija nezaupanja ima skrajno obliko, ki jo predstavlja še ena psihološka igra. To je igra, v kateri ni pomembno, ali človek laže ali ne. Lahko ne govori resnice, a mu je preprosto vseeno. Ve, da ne govori resnice ali da laže, vendar je do tega brezbrižen. Ne zdi se mu pomembno.
Obstaja pa ironija takega vedenja in takih psiholoških iger. Recimo, da ste skupaj z drugimi potniki v letalu, ki leti na višini desetih kilometrov, potem pa nenadoma opazite, da gori eden od motorjev. V zelo kratkem času vsi potniki spoznajo, da imajo resen problem, saj ni nujno, da bodo varno pristali na tleh, tja pa vsekakor hočejo priti, saj želijo preživeti.
Je takrat na mestu pornografija nezaupanja ali religija nasprotovanja? Ima vsak potnik svoje mnenje, kako varno pripeljati letalo na trdna tla? Morda ga ima, vendar ni pomembno, ali ga ima ali ne. Pomembno je nekaj drugega.
Pomembno je, da vsi potniki tako rekoč refleksno popolnoma zaupajo pilotu, da ima dovolj znanja in izkušenj, da jih pripelje na tla in da se nikomur nič ne zgodi.
Ironija je, da smo ljudje evolucijsko naravnani na preživetje in prav zato tudi na – resnico. Tako imam lahko v savani svoje mnenje, ali je goba, ki jo nameravam pojesti, strupena ali ne, toda če je mušnica in jo pojem, moje mnenje pač ne bo več pomembno, ker bom umrl.
Naravnani smo tudi na moralne in etično utemeljene izbire pravih poti skozi življenje. Natanko zaradi tega potrebujemo kompas, ki omogoča tudi tole nenavadno izkušnjo, vezano na naravo pravega svobodnega izbiranja.
Prava svobodna izbira je tista, zaradi katere začutimo, da smo izbrali pravo pot v resnici, in čutimo, da je naša dolžnost hoditi po njej.
V tem je svoboda človeškega bitja: ravnati se po kompasu, ne po drugih ljudeh in njihovih mnenjih, izbrati pravo pot in hojo po njej sprejeti kot svojo moralno ali etično dolžnost.
