Dušan Rutar
Za menoj je zelo veliko pogovorov z mladimi ljudmi. Pred nekaj dnevi sem od nekoga dobil ta dnevniški zapis. Z dovoljenjem ga objavljam. Ne zato, ker je poseben, temveč zato, ker je zelo podoben številnim drugim.
23. oktober
Morda se zdi čudno, da ponovno pišem v ta dnevnik, potem ko sem ga zapustila za skoraj leto dni. Ampak včeraj mi je terapevtka predlagala, naj poskusim zapisati, kar čutim. Pravi, da dnevnik ne more odgovoriti »to ni dovolj dobro« ali »zakaj se ne trudiš bolj?« Papir sprejme vse brez obsojanja, kar mi je v veliko olajšanje.
Vsako jutro se zbudim s težo v prsih. To ni običajna utrujenost. Je občutek, kot da nosim nevidno težo, ki se nalaga dan za dnem. Ocena za oceno, preizkus za preizkusom, objava za objavo. Vsi pravijo, da so to »najboljša leta mojega življenja«, vendar se počutim, kot da sem ujeta v dirki, ki nima ciljne črte.
V šoli vedno sedim v prvi vrsti. Dvigujem roko, odgovarjam na vprašanja, sodelujem v vseh dejavnostih. Preden oddam nalogo, jo preberem vsaj desetkrat. In vseeno – vedno vidim samo tisto, kar bi lahko bilo boljše. Vedno vidim napake, ki sem jih spregledala. Vedno je nekdo, ki se zdi pametnejši, bolj ustvarjalen, bolj priljubljen.
Mama in oče sta tako ponosna name, ko dobim dobre ocene. Verjetno nikoli ne bosta razumela, da je vsaka petica zame istočasno olajšanje in nova past. Olajšanje, ker sem se izognila razočaranju, in past, ker sem postavila novo lestvico, ki jo moram doseči naslednjič. Pogovarjamo se o fakulteti, kot da je moja edina pot do sreče. Včasih se sprašujem, če sploh vedo, kdo sem, ko ne držim šolskih knjig v rokah.
Vse to se dogaja v realnem življenju, potem pa je tu še ves digitalni svet. Vsak dan vidim sošolke, ki objavljajo svoje popolne trenutke. Smeh na izletu, nove obleke, priznanja za tekmovanja, fotografije z zabav, na katere nisem bila povabljena. Vsi se pretvarjamo, da živimo najboljša življenja. Nihče ne objavlja svojih solz pred spanjem ali trenutkov, ko zremo v prazno, ker smo preveč izčrpani, da bi čutili karkoli.
Profesorica slovenščine nas je danes vprašala, kaj si želimo postati. Vsi so imeli odgovore. Zdravnica. Inženir. Pravnica. Arhitektka. Ko sem poskušala razmišljati o svojem odgovoru, sem začutila praznino. Iskreno? Ne vem. Ne vem, kdo sem zunaj vseh teh pričakovanj. Ne vem, kaj me resnično veseli, ker za vse, kar počnem, obstaja ocena, primerjava, tekmovanje.
Najhuje je, ker vem, da imam »vse«. Imam starše, ki me imajo radi. Imam streho nad glavo. Imam priložnosti za izobraževanje. Zato se počutim še slabše, ker se počutim tako slabo. Še en razlog za občutek krivde. Še en dokaz, da z mano nekaj ni v redu, ker ne morem biti preprosto srečna s tem, kar imam.
Včasih si želim, da bi lahko odrasli razumeli, da njihovi »konstruktivni« nasveti samo poglabljajo rano. »Vedno lahko narediš bolje.« »Če bi se bolj potrudila ...« »Ko sem bil jaz tvojih let ...« Nihče od njih ni odraščal v svetu, kjer se tvoja vrednost meri v všečkih in sledilcih, kjer te algoritmi primerjajo z vsakim, kjer so tvoji uspehi in neuspehi lahko za vedno zabeleženi na spletu.
Najraje bi zakričala: »Dovolj imam!« Dovolj imam občutka, da nikoli ne bom dosegla popolnosti, ki jo vsi pričakujejo. Dovolj imam pretvarjanja, da sem v redu, ko nisem. Dovolj imam občutka, da je moja vrednost odvisna od mojih dosežkov.
Včeraj sem v šolski knjižnici naletela na citat Carla Junga: »Sem to, kar sem naredil, ne to, kar bom naredil.« Nekako me je potolažil. Morda ni vse v tem, kaj bom postala, ampak v tem, kdo sem zdaj. Morda ni vse v cilju, temveč v potovanju. Ne vem še, kako naj živim s tem spoznanjem, a prvič po dolgem času čutim vsaj kanček upanja.
Morda jutri ne bo lažje. Morda pritiski ne bodo izginili. Morda bom še naprej čutila, da nisem dovolj. A obljubim si, da bom poskusila najti trenutke, ko lahko samo diham. Ko lahko samo sem. Ko lahko samo obstajam, brez vseh teh pričakovanj.
Morda smo vsi skupaj pozabili, da je naše življenje več kot samo serija dosežkov. Morda smo pozabili, da je vrednost človeka v njegovi človeškosti, ne v njegovi produktivnosti.
Upam, da nas bo kdo spomnil, preden bo prepozno.
