Dušan Rutar
Znanstvene študije pojasnjujejo, kako starševske, vzgojiteljske in učiteljske prakse vplivajo na razvoj otrokovih in mladostnikovih splošnih samoregulacijskih veščin, zato jih je koristno poznati. Samoregulacijske veščine so namreč zelo pomembne, saj vključujejo tudi to, kar imenujejo psihologi vedenjska inhibicija. V medsebojnih odnosih je pogosto odločilna, kajti človeka s takimi veščinami zelo težko izzovete, da bo agresiven, napadalen, impulziven ali neracionalno jezljiv. Skupaj z razvitimi in okrepljenimi izvršilnimi funkcijami omogočajo dobro regulacijo čustev že v zgodnjem otroštvu; podobno lahko rečemo za zgodnje prehranjevanje otrok. Po domače to pomeni tole: samoregulacija staršev, vzgojiteljev in učiteljev pomaga otrokom pri ponotranjenju ustreznega samoregulativnega vedenja. Natančneje, rezultati metaanaliz, ki preučujejo splošne samoregulacijske sposobnosti ljudi, poudarjajo, kako so pozitivne vzgojne prakse, zlasti toplina, sočutje, odzivnost na otroka in razumno usmerjanje, močno povezane z višjimi ravnmi otrokove samoregulacije, medtem ko so negativne prakse, kot so grobost, impulzivnost, hitra jeza, kaznovanje in prisila, povezane z nižjimi ravnmi regulacije in izvršilnih funkcij. Žalostno pa je, da se v teh krajih tako močno širijo mnenja o potrebi po preprečevanju in omejevanju vrstniškega nasilja, na spletu, v šolah, ki popolnoma spregledajo omenjena znanstvena spoznanja. Zdi se, da se nenadoma čisto vsi spoznajo na to problematiko in da vsako mnenje šteje, kot da je vsem jasno, kaj narediti, da takega nasilja ne bo. Ker magično ne bo izginilo, neustrezne prakse, zlasti kaznovalne, pa ga tudi ne bodo preprečile, je dobro natančneje in bolj rigorozno pristopiti k zadevi.
Starši, ki se toplo odzivajo na otrokovo vedenje in delovanje ter znajo otroku postavljati njegovi starosti primerne razumne meje, spodbujajo njegovo samoregulacijo, zaradi katere bo znal samemu sebi postavljati meje in ustrezno upravljati z lastnimi čustvi, medtem ko je avtoritarna vzgoja (malo topline, visoke meje) zelo slaba popotnica, s katero odhaja otrok v svet odraslosti, saj vključuje poleg malo topline in visoko postavljenih meja tudi kaznovanje, jezo, konfliktnost in prepirljivost. Podobno velja za permisivno vzgojo, ki ne zmore razvijati in spodbujati otrokove samoregulacije pri prehranjevanju, ki je tesno prepletena s samoregulacijo čustev, kar pogosto vodi k prekomerni telesni teži ali debelosti.
Kako torej bolje vzgajati in poučevati otroke v tem zapletenem svetu, da bo manj otrok žrtev vrstniškega nasilja, manj otrok s prekomerno telesno težo in manj debelih otrok?
Predstavljene znanstvene ugotovitve nudijo dragocen vpogled v povezave med starševskimi vzgojnimi praksami in razvojem samoregulacije pri otrocih – tako splošne samoregulacije (nadzor čustev, impulzov in vedenja) kot tudi posebej samoregulacije pri prehranjevanju. Za starše, ki želijo pomagati svojim otrokom razviti te ključne življenjske veščine, je pomembno, da razumejo, kako lahko njihov pristop k vzgoji vpliva na otrokov razvoj.
Najučinkovitejši starševski pristop vključuje kombinacijo čustvene topline in jasnih, razumnih meja, pri katerih znajo starši konsistentno vztrajati. Zveni zelo preprosto, pomeni pa, da so starši čustveno dostopni in odzivni na otrokove potrebe, da izražajo naklonjenost in sprejemanje, da so empatični in sočutni, da postavljajo jasna pravila in artikulirajo svoja pričakovanja, da znajo pojasniti razloge za pravila na način, ki ga otrok lahko razume. Ta pristop otroku sporoča: »Ljubim te in ti zaupam, da se boš naučil upravljati svoje vedenje.«
Najslabše pa je, ko starši in drugi vzgojitelji postavljajo otrokom pravila in meje, ki jih ne razlagajo, temveč vztrajajo, da »tako pač bo pod našo streho« ali »tako bo, ker tako mora biti in sem jaz tako rekel«.
Ključno je, da vzgojitelji zaupajo otroku, da verjamejo v njegove sposobnosti in zmožnosti samoregulacije, namesto da od zunaj postavljajo stroga pravila in mu težijo, da se jih mora držati. Prav tako je pomembno, da so otroku zgled, kajti že dolgo vemo, kako veliko se otroci naučijo s preprostim opazovanjem in posnemanjem. Ko vzgojitelji sami kažejo visoko stopnjo samoregulacije, otrokom nudijo močan zgled. A tu se pogosto zatakne. Zakaj?
Najprej se vprašajmo, koliko staršev obvlada samoregulacijo in so dober zgled svojim otrokom?
Raziskave kažejo, da precejšen delež odraslih, vključno s starši, doživlja izzive s samoregulacijo. Podatki z različnih raziskovalnih področij ponujajo vpogled v obseg tega pojava. Študije o izvršilnih funkcijah pri odraslih kažejo, da približno 30–40 % odraslih poroča o težavah z organizacijo, načrtovanjem in impulzivnostjo. Mednarodna raziskava, objavljena v Journal of Attention Disorders, je ugotovila, da približno 2.8–4.4% odraslih izpolnjuje kriterije za ADHD, stanje, ki je tesno povezano s samoregulacijskimi izzivi.
Na področju čustvene regulacije raziskave kažejo, da ima približno 25–30 % odraslih težave z učinkovitim upravljanjem svojih čustvenih odzivov, kar pomeni, da lastna čustva slabo prepoznavajo in jih ne razumejo dobro, zato jih tudi regulirajo slabo. Približno tretjina odraslih ima pomembne težave vsaj na enem področju čustvene regulacije.
Glede regulacije prehranjevanja podatki iz National Health and Nutrition Examination Survey kažejo, da približno 70 % odraslih Američanov prekomerno uživa procesirano hrano in sladkor, kar nakazuje na široko razširjene težave s samoregulacijo prehranjevanja. Številke so v resnici zaskrbljujoče.
Psihološke raziskave dokazujejo, da so starševske izvršilne funkcije pomemben napovedovalec razvoja izvršilnih funkcij pri otrocih. Raziskovalci so ugotovili, da se približno 40–60% variance v otrokovih samoregulacijskih sposobnostih lahko pojasni s kombinacijo genetskih dejavnikov in okolja, ki ga oblikujejo starševske prakse in modeliranje. Starši, ki imajo težave z regulacijo lastnih čustev, pogosteje reagirajo negativno na otrokova »negativna« čustva, kar ovira otrokov razvoj zdravih strategij čustvene regulacije. Starši, ki kažejo boljšo samoregulacijo, pogosteje uporabljajo na avtoriteti utemeljene vzgojne prakse, ki spodbujajo razvoj samoregulacije pri otrocih – take prakse vključujejo tudi tako pogosto izpostavljeno »postavljanje zdravih meja«.
Posebej zaskrbljujoča je ugotovitev o medgeneracijskem prenosu samoregulacijskih težav. Longitudinalne raziskave kažejo, da se vzorci slabe samoregulacije pogosto prenašajo celo iz generacije v generacijo. Starši s težavami pri samoregulaciji imajo tako 2–3 krat večjo verjetnost, da bodo imeli otroke s podobnimi težavami. Ta prenos poteka preko več mehanizmov:
o genetska predispozicija za značilnosti, povezane s samoregulacijo;
o modeliranje neustreznih samoregulacijskih strategij;
o stresno domače okolje, ki ovira razvoj zdravih regulacijskih mehanizmov;
o manj učinkovite vzgojne prakse zaradi regulacijskih težav, ki jih
imajo starši.
Lahko je torej reči, naj starši pomagajo razumeti in vaditi samoregulacijo pri otrocih, nekaj drugega pa je narediti nekaj, da bo več staršev razumelo in vadilo samoregulacijo pri sebi.
Razvijanje čustvene pismenosti je eden od načinov, kako pristopiti k tem izzivom. Denimo, doma in v šoli. Samoregulacijo je namreč najbolje razvijati postopoma skozi otroštvo.
Današnji svet prinaša edinstvene izzive za razvoj samoregulacije, kajti nešteto je digitalnih motilcev, ki tekmujejo za otrokovo pozornost, obstaja potreba po takojšnji zadovoljitvi, ki jo omogočata tehnologija in potrošniška družba, na voljo je neskončno procesirane, visoko okusne hrane, ki otežuje samoregulacijo prehranjevanja, razvija se hiter življenjski tempo, ki lahko zmanjša čas za modeliranje in učenje samoregulacije. Resnično, razvijanje čustvene pismenosti je vse pomembnejše, če mislimo resno vplivati na vrstniško nasilje in zmožnosti samoregulacije.
Ravno zato je toliko pomembneje, da starši in vzgojitelji zavestno kultivirajo varno in spodbudno okolje, ki podpira razvoj samoregulacije – veščine, ki bo otrokom koristila vse življenje.
Raziskave jasno kažejo, da na avtoriteti utemeljeno vzgojno delo – kombinacija topline, odzivnosti in ustreznih meja – najbolje podpira razvoj samoregulacijskih sposobnosti pri otrocih. Za starše to pomeni iskanje ravnovesja med nudenjem podpore in postavljanjem meja, med varovanjem otrok in omogočanjem, da se učijo iz lastnih izkušenj.
S konsistentnim pristopom, ki vključuje modeliranje, sočutno usmerjanje in postopno prenašanje odgovornosti, lahko starši svojim otrokom pomagajo razviti te ključne veščine, ki so temelj za uspešno, zdravo in srečno življenje.
Učenje in podpiranje samoregulacije je v luči teh podatkov dodaten izziv, čeprav raziskave ponujajo tudi optimistične ugotovitve.
Programi čuječnosti za starše pomembno izboljšajo njihove samoregulacijske sposobnosti in posledično njihove vzgojne prakse. Starševski treningi, ki vključujejo komponente samoregulacije (kot je program Triple P – Positive Parenting Program), ne samo izboljšajo vedenje otrok, temveč tudi starševske samoregulacijske sposobnosti. Posebej spodbudno je, da študije kažejo, da izboljšanje samoregulacijskih sposobnosti staršev pozitivno vpliva na otroka, tudi če te sposobnosti niso bile dobro razvite prej. To nakazuje, da »nikoli ni prepozno« za prekinitev cikla slabe samoregulacije.
Raziskave torej dokazujejo, da precejšen delež staršev doživlja izzive s samoregulacijo. Domnevati smemo, da podobno velja tudi za učitelje, ki so obenem starši. To ni presenetljivo glede na kompleksnost sodobnega življenja in dejstvo, da mnogi današnji starši sami niso bili vzgojeni v okolju, ki bi optimalno spodbujalo razvoj teh veščin v njihovem otroštvu.
Raziskave dejansko potrjujejo, da učitelji in vzgojitelji niso imuni na izzive s samoregulacijo, še posebej pri regulaciji čustev, kar je v njihovem poklicu še posebej pomembno.
Študije kažejo, da približno 30 % učiteljev poroča o težavah pri učinkovitem upravljanju lastnih čustvenih odzivov v razredu. To se sklada s podatki o čustveni regulaciji v splošni populaciji odraslih. Učitelji pogosto doživljajo visoke ravni stresa, ki neposredno vpliva na njihove samoregulacijske sposobnosti. Približno 40 % učiteljev poroča o znižani sposobnosti samoregulacije v obdobjih povečanega poklicnega stresa. Generalno lahko rečemo, da približno tretjina učiteljev kaže visoko stopnjo čustvene in vedenjske samoregulacije, tretjina srednjo stopnjo, medtem ko tretjina doživlja pomembne izzive na tem področju.
Posebej zahtevne so konfliktne situacije. Približno 45 % učiteljev poroča o težavah z regulacijo lastnih čustvenih odzivov pri soočanju z vedenjsko zahtevnimi učenci. To je povezano s posebnim stresom, ki ga povzročajo disciplinske situacije v razredu. Učitelji pogosto doživljajo težave z vzdrževanjem fokusirane pozornosti skozi ves šolski dan, kar kaže na izzive z regulacijo kognitivnih virov. Nekatere razsikave kažejo, da približno 50 % učiteljev poroča o občutkih preobremenjenosti z upravnimi nalogami in da imajo težave z učinkovitim upravljanjem svojega časa in delovnih obveznosti. In že dolgo je dokazano, da dolgotrajni stres in izgorelost neposredno poslabšata samoregulacijske sposobnosti učiteljev, kar ustvarja začaran krog.
Samoregulacijske sposobnosti učiteljev pomembno vplivajo na njihovo pedagoško prakso in posledično na učence. Obstajajo močne povezave med učiteljevo sposobnostjo čustvene regulacije in kakovostjo razredne klime. Učitelji z boljšo samoregulacijo ustvarjajo bolj podporno učno okolje, kar pozitivno vpliva na samoregulacijo pri učencih.
Nasprotno pa učitelji z nižjimi samoregulacijskimi sposobnostmi pogosteje uporabljajo reaktivne disciplinske strategije namesto proaktivnih, kažejo manj konsistentnosti pri uveljavljanju pravil, težje modelirajo samoregulacijske strategije učencem, hitreje reagirajo na vedenjske izzive z negativnimi čustvenimi odzivi.
Raziskovalci ocenjujejo, da lahko učiteljev vpliv pojasni približno 25 % variance v samoregulacijskih sposobnostih učencev v razredu.
Vsi znanstveni izsledki potrjujejo potrebo po vključitvi eksplicitnega usposabljanja o samoregulaciji v dodiplomske in podiplomske programe za učitelje in vzgojitelje. Šole bi morale zagotoviti več priložnosti za razvoj samoregulacijskih veščin kot del rednega profesionalnega razvoja učiteljev.
Vendar je spodbudno, da empirični dokazi močno podpirajo možnost izboljšanja – nikoli ni prepozno za razvoj boljših samoregulacijskih sposobnosti. Ko starši delajo na lastni samoregulaciji, ne samo izboljšujejo kakovost svojega življenja, temveč tudi prekinjajo potencialni medgeneracijski prenos težav z regulacijo in ustvarjajo bolj podporno okolje za svoje otroke.
Morda najpomembnejše spoznanje raziskav je, da ni treba biti »popoln« na področju samoregulacije, da bi bili učinkoviti starši. Pomembneje je, da starši prepoznajo svoje izzive in aktivno delajo na izboljšanju ter modelirajo ta proces svojim otrokom. Tak pristop lahko preobrne težave z regulacijo v priložnost za učenje in rast za celotno družino.
