Dušan Rutar
Kaj je pravzaprav etika in zakaj je pomembna pri vzgajanju otrok? Ali ni res, da vsak starš nekako že zna vzgajati lastne otroke, saj je bil tudi sam dolga leta vzgajan? Ne, ni res, da zna vsak starš spontano vzgajati, ker je bil vzgajan. Morda je bil pri tem poškodovan, zatrt, preveč podrejen, preveč priden in ubogljiv, morda je trpel in imel travmatične izkušnje. Iz vsega tega ni mogoče izpeljati dobrih načel vzgajanja. Dobro, morda se jih je naučil iz knjig, toda vzgajanje po knjigah in priročnikih je preveč abstraktno in premalo kompleksno za živo bitje, kakršno je majhen otrok. Zdi se, da je etika vendarle pomembna.
Povejmo najprej, kaj etika sploh je. Precej dobro jo razumemo, če rečemo, da je o tem, kako se razvijati, kako napredovati z racionalnim povečevanjem moči lastnega delovanja. Ko govorim o močeh lastnega delovanja, mislim na potrjevanje življenja, ne na nihilizem ali cinično zanikanje življenja.
Torej lahko že takoj na začetku rečemo, da etika ni le spoštovanje in upoštevanje zunanjih pravil. Denimo, tistih, ki jih zagovarjajo otrokovi starši ali vzgojitelji. Je nekaj drugega.
Povečevanje moči lastnega delovanja pomeni, da je otrok vse bolj samostojen in neodvisen, da si zaupa, da ni pretirano odvisen od drugih ali celo podrejen, preplašen, tesnoben, zaskrbljen.
Ali starši želijo, da njihov otrok odraste v samostojnega, neodvisnega, razumnega človeka? Hm, tu se lahko zatakne, kajti nekateri starši se obnašajo, kot da – vsaj nezavedno – tega ne želijo. Obnašajo se, kot bi želeli, da njihov otrok ostane odvisen od njih, da ga imajo pod kontrolo in da ostane nedoleten, kot bi rekel Kant.
Etika je v tej perspektivi postala pomembna, kajti z njo starši pomagajo otrokom, da se naučijo spoznavati sebe (antični ideal) in razmišljati o svojih občutkih in dejanjih. Če se tega ne naučijo, sebe ne razumejo dobro, zato lahko škodijo tako sebi kot drugim, ne razumejo pa niti svojih občutkov in dejanj. Torej živijo kot nekakšni roboti brez refleksije, a polni refleksov.
Z etiko starši postavljajo tudi temelje za sočutne, odgovorne posameznike, ki se spoštujejo. Otrok, ki preveč uboga in se boji drugih, se ne spoštuje prav dosti, kar zopet pomeni, da si škodi. Etika je torej dobro vzgojno orodje, ki staršem pomaga razumeti filozofijo otroštva. Ta pojasnjuje edinstveno racionalnost otrok in ponuja podlago za to, kako se lahko normativno obnašajo. In ko rečem »normativno«, ne trdim, da je to »normalno«.
Z drugimi besedami, etika za otroke ni niz zakonov, pravil in prepovedi, ki se jih morajo držati, sicer so kaznovani, temveč je način bivanja. A ne katerikoli, kajti nekateri načini bivanja potrjujejo življenje, medtem ko ga drugi uničujejo.
Mislim na način bivanja, ki je zavezan ideji dobrega z vidika moči. Naj pojasnim, kaj to pomeni.
Povečanje moči pomeni, da ima um na voljo več energije za svoje delovanje. Lahko rečemo, da to pomeni več možnosti za dobro, razumno delovanje. Zmanjševanje moči je nasprotje od dobrega. Um, ki ima manj moči, je namreč bolj podredljiv, nemočen, šibak, medtem ko je človek slaboten in vse manj samozavesten.
Spinoza je nekoč zapisal, da si vsak človek naravno prizadeva (lat. conatus) vztrajati v bivanju (Etika I, def. 3). Mislim, da je temu spoznanju zelo težko smiselno ugovarjati. Etika zato pomaga staršem, da pomagajo otrokom negovati to prizadevanje z razumom in veseljem. Starši, ki tega naravnega prizadevanja ne negujejo, otroku ne pomagajo, kar pomeni, da mu ovirajo veselje do življenja in ga zmanjšujejo. Tak otrok je na žalost na poti, na kateri postaja vse bolj tesnoben, zaskrbljen, negotov in nesamozavesten, žalosten in na koncu depresiven.
Ko se torej otrok uči in raste (pridobiva moč), je to etično; ko ga strah ali nevednost ovira, to Spinoza imenuje zlo. Skratka: etična vzgoja otrok povečuje otrokovo razumevanje sebe, drugih in sveta ter njegovo čustveno dobro počutje ali blagostanje. Na primer, če otroka naučimo, zakaj iskrenost gradi zaupanje in osebno moč, se to ujema s Spinozovim idealom, saj iskrenost povečuje otrokovo moč (duševni mir in družbeni položaj), medtem ko jo prevara in dvoličnost zmanjšujeta.
Spinoza trdi, da so ljudje deli narave in podvrženi njenim zakonom, vključno z umom, vendar lahko sledijo redu narave in so ga sposobni spoznati – sposobni so razumnega vpogleda. To pomeni, da je naravno bistvo uma prizadevanje za zavest (IIIP7–P9): otroci si naravno želijo znanja, tudi če so njihove ideje sprva nejasne.
Vzgojitelji, ki delujejo v njegovem duhu, spodbujajo to naravno radovednost. V praksi to pomeni spodbujanje otrok, da se sprašujejo, zakaj, raziskujejo vzroke in posledice ter se učijo iz dokazov, namesto da bi preprosto posnemali vedenje odraslih ali sledili njihovim ukazom.
Spinozova »doktrina otroške vzgoje« (v »Traktatu o izboljšanju intelekta«) predlaga pedagogiko kartiranja napak: namesto kaznovanja napak učencem pomagamo »spremeniti svoja zmotna prepričanja ... z razumevanjem, kako se ta pojavljajo kot resnični dogodki v svetu«. To ni lahko delo, velja pripomniti.
Z drugimi besedami, otroka, ki laže, lahko s pogovorom vodimo k spoznanju, koliko ga laži stanejo prijateljstva in zaupanja, ter razumevanju resničnih vzrokov družbenih težav; to je daleč od tega, da ga zgolj kaznujemo. Obenem se ujema s sodobnim konstruktivističnim poučevanjem in socialno-čustvenim učenjem, kjer otroci ponotranjijo moralne vrednote z razumnim premislekom, ne pa zaradi strahu pred zunanjo avtoriteto. Podpira tudi demokratično starševstvo: razlaga, zakaj je dejanje škodljivo (zase ali za druge), otrokom pomaga ponotranjiti etiko kot razumni vpogled, ne kot arbitrarno pravilo.
Vidimo, da Spinoza nenehno poudarja pomen pogovora in razlage za vzgojo.
Osrednja tema njegove etike je preoblikovanje čustev iz pasivnih v aktivne. Pokaže, da so čustva (afekti) del narave: vsaka strast pomeni spremembo v naši moči delovanja. Ključno je, da nam razumevanje čustev z razumom pomaga ustrezno ravnati z njimi. Spinoza opredeljuje veselje in žalost kot povečano ali zmanjšano moč in uči, da naravno sledimo temu, kar bi najverjetneje prineslo veselje, in se izogibamo vsemu, kar bi najverjetneje prineslo žalost.
Pri vzgoji otrok to pomeni, da jim pomagamo prepoznati in razložiti svoja čustva: otrokova jeza ali strah ni zgolj kaos, temveč je signal, da nekaj ogroža njegovo moč delovanja. Z razpravljanjem o vzrokih starši sledijo Spinozovemu modelu pomoči otrokom, ki omogoča zavedanje »vzrokov, ki jih določajo«. S takim razumevanjem se lahko otrok premakne od slepega podrejanja strastem k aktivnemu odločanju, kako se bo odzval.
Otroci se tako sčasoma naučijo, da je umirjanje sebe (povečanje osebne moči) dobro, medtem ko nenadzorovani izbruhi (širjenje žalosti v sebi in drugih) spodkopavajo njihovo dobro počutje. Na ta način se »naučijo plavati s tokom« svoje narave in ne proti njemu, kar se ujema s Spinozovo vizijo, da je poznavanje čustev v središču človeškega razcveta (svobode) in blagostanja.
