Dušan Rutar
Prvi steber etike za dobro vzgajanje otrok je torej preobrazba pasivnih vzgojiteljevih čustev v aktivne. Taka preobrazba je ena najmočnejših in najpomembnejših psiholoških transformacij ali preobrazb, ki jih lahko naredimo v svojem čustvenem življenju. Ko tako prepoznavamo čustva, zaradi katerih se počutimo pasivne, nemočne ali žrtve, in jih zavestno spreminjamo v čustva, ki nam dajejo moč, da razumno in smiselno ukrepamo, smo na dobri poti k osebnostni rasti, ki jo terja vzgajanje otrok. Naj podrobneje pojasnim, kaj to pomeni in zakaj je pomembno za etično vzgajanje otrok.Poglejmo najprej, kdaj govorimo o pasivnih čustvih.
Zaradi pasivnih čustev imamo občutek, da smo se nekje v življenju zataknili ali da smo nemočne žrtve nekoga ali nečesa. Vključujejo občutek, da na nas delujejo zunanje sile, na katere ne znamo vplivati ali pa ne moremo. Pogosto vključujejo premišljevanje brez rešitve ali ruminiranje. Izčrpavamo svojo energijo, ne da bi jo usmerili v rešitev, kar je logično, saj je ne najdemo. Pogosta pasivna čustva vključujejo obup, resignacijo, nemoč, zamero, zaskrbljenost in samopomilovanje. Ta čustva sama po sebi sicer niso »slaba« ali »negativna«, kot ljudje narobe verjamejo. So naravni odzivi, le da nas ohranjajo v stanju nedejavnosti, pasivnosti, zaradi česar morda celo ne vemo, da se obnašamo kot žrtve.
Aktivna čustva delujejo prav nasprotno. Napolnijo nas z energijo, usmerjajo našo pozornost na tisto, na kar lahko vplivamo, vključujejo občutek samozavesti in sposobnosti. Za aktivna čustva je značilno, da nas usmerjajo na možnosti, ne pa na omejitve in ugotavljanje, česa vse ni mogoče narediti. Energijo zato usmerjajo k produktivnim dejavnostim. Pogosta aktivna čustva vključujejo odločnost, upanje, zdravo jezo, usmerjeno k spremembam, sočutje, ki vodi k dejanjem, radovednost in angažirano zanimanje.
Naj poudarim, da pretvarjanje pasivnih čustev v aktivna ne pomeni potlačitve ali zanikanja tega, kar čutimo. Mislim na preoblikovanje ali preobrazbo. Ta pomeni, da usmerjamo energijo naših čustev v oblike, ki nam bolje služijo. Takole to izgleda v praksi.
Prvi korak je razvijanje zavedanja o tem, kdaj doživljamo pasivna čustva in da to ni dobro za nas. To vključuje opazovanje tako telesnih občutkov kot miselnih vzorcev, povezanih s temi čustvi. Na primer, obup se lahko kaže kot teža v prsih in misli, kot je »Nič se ne bo nikoli spremenilo«.
Vsako čustvo vsebuje informacije. Tudi pasivna čustva nam poskušajo povedati nekaj pomembnega. Preden poskušamo preoblikovati čustvo, moramo zato razumeti, kaj sporoča. Na primer, zamera nam lahko sporoča o prekoračenju meje, kar terja refleksijo.
Večina pasivnih čustev ima aktivne dvojnike, ki usmerjajo podobno energijo v bolj produktivne smeri: obup → odločnost, zaskrbljenost → zavzeto načrtovanje, zamera → motivirano postavljanje meja, nemoč → osredotočeno raziskovanje možnosti, samopomilovanje → sočutje do sebe, ki spodbuja rast.
Dejanska preobrazba vključuje spremembo tako naše perspektive (gledanja in razumevanja) kot našega fizičnega, telesnega stanja. Oboje je pomembno, to sta dve plati istega kovanca. Sprememba vključuje preoblikovanje naše situacije tako, da smo zmožni poudariti svojo sposobnost delovanja in zastavljanja usmerjenih vprašanj (»Kaj lahko zdaj storim?«). Ko se dogaja sprememba, se spreminja naše telo, spreminjajo se naše drže in vzorci gibanja. Vse bolj usmerjamo pozornost na tisto, na kar lahko vplivamo, in nismo zaskrbljeni.
Od zaskrbljenosti, ki nas drži v zanki pričakovanja negativnih izidov, ne da bi se nanje učinkovito pripravili, se tako premaknemo k strateškemu načrtovanju. Priznamo svoje pomisleke glede prihodnosti, opredelimo specifične vidike situacije, na katere lahko vplivamo, razvijemo konkretne načrte za reševanje verjetnih izzivov, ki so pred nami, naredimo takojšnje majhne korake, ki nam dajo občutek napredka.
Zamera se kali, ko vedno znova čutimo na svoji koži krivico, ki je ne bi smelo biti, vendar situacije ne obravnavamo in ne reflektiramo. Ko zamero končno pretvorimo v postavljanje meja, najprej prepoznamo legitimno potrebo, ki je kršena. Pojasnimo, katera specifična vedenja se nam zdijo nesprejemljiva in jih nismo voljni prenašati. Določimo, katere meje bi zaščitile naše dobro počutje. Jasno jih sporočimo drugim in sprejmemo ukrepe za njihovo uveljavljanje.
Obup nas prepriča, da nič, kar storimo, ni pomembno. Ko ga prevedemo v namensko dejanje, spoštujemo globino lastne zaskrbljenosti glede določene situacije. Prepoznamo celo majhna dejanja, ki so skladna z našimi vrednotami. Osredotočamo se na proces, in ne na zagotovljene rezultate. Povežemo se z drugimi, ki delijo naše skrbi in vrednote.
Orisane preobrazbe imajo nevrobiološko podlago. Pasivna čustva pogosto aktivirajo našo privzeto držo – možganske regije, povezane z nenehnim premlevanjem in samoreferenčnim razmišljanjem, ki ne vodi nikamor. Aktivna čustva pa, nasprotno, aktivirajo omrežja izvršilnih funkcij, ki nam pomagajo načrtovati in ukrepati. Ko zavestno preidemo iz pasivnih v aktivna čustva, v bistvu preusmerjamo nevronsko aktivnost iz vezij, ki nas držijo prilepljene na ponavljajoče se vzorce, na tista, ki omogočajo učinkovite odnose z drugimi.
Ko smo poskrbeli za prehod od pasivnih čustev k aktivnim, smo se dobro opremili za vzgajanje otrok.
Drugi steber dobrega vzgajanja, pravi Spinoza, je razumevanje samega sebe. To je obenem del poznavanja narave, saj je človek del narave – ko spoznava sebe, spoznava tudi naravo.
Vzgojitelj, ki dobro pozna samega sebe, razume, kaj želi in kakšna je narava človeške želje.
Bistveno pri vzgoji je namreč prav razumevanje lastnih želja in zmožnosti. Res je bistveno, kajti zelo hitro se zgodi, da se otroci podredijo željam svojih staršev in jih sprejemajo kot svoje, ti pa verjamejo, da je taka vzgoja najboljša. Otroci se naučijo biti objekt želje drugih, kar pomeni, da skušajo s svojim vedenjem in delovanjem zadovoljevati njihove želje, namesto da bi razvijali in zadovoljevali svojo.
Za otroka pomeni razvijanje lastne želje in njeno poznavanje rast samozavesti, samospoštovanja in odgovornosti. Zakaj? Ker se uči vztrajati pri tem, kar je dobro. Ne popušča, da bi bil vedno všeč drugim, da bi zadovoljeval njihovo željo, kot da je ta pomembnejša od njegove želje. Spinoza govori o razumni vztrajnosti in jo obravnava kot vrlino, ki temelji na razumu. To je mentalna ali moralna moč, s katero otrok kljubuje nasprotovanju, nevarnosti ali stiskam.
Starši lahko otrokovo razumno vztrajnost spodbujajo s praznovanjem njegovega prizadevanja, s katerim pridobiva moralno moč, in z učenjem iz neuspehov (učijo ga, da so neuspehi problemi, ki jih je treba razumeti, ne pa razlogi za sram ter občutke krivde in manjvrednosti). Spinoza opozarja, da so pasivna čustva, kot sta sram ali samopomilovanje, »neuporabna« in celo »zla«, saj izvirajo iz neracionalnih vzrokov ter spodkopavajo otrokovo samozavest, samospoštovanje in moralno moč.
Nasprotno pa razumno samopotrjevanje – ponos na razumevanje in ustrezno ravnanje – krepi otrokovo notranjo moč.
Na tej točki je ključno razlikovanje med razumnim samopotrjevanjem in trmo. Čeprav sta si ti dve vedenjski obliki lahko na prvi pogled podobni, izhajata iz različnih motivacij in imata različne posledice za otrokov razvoj.
Razumno samopotrjevanje je proces, v katerem otrok izraža svojo individualnost, potrebe in meje na konstruktiven način. To je zdravo uveljavljanje lastne identitete, ki temelji na otrokovem razumevanju situacije in njegovih pristnih potrebah. Ko se otrok razumno samopotrjuje: izraža svoja mnenja, želje in potrebe jasno in mirno; postavlja meje, ki temeljijo na resničnem razumevanju svojih potreb; je pripravljen poslušati razlago in utemeljitev; lahko sprejme kompromis, če razume razloge zanj; čuti ponos, ko uspešno izrazi svoje potrebe ali reši problem.
Trma, s katero jo starši pogosto zamenjujejo, pa je bolj rigidno, impulzivno vztrajanje pri nečem brez globljega razumevanja ali zgolj zaradi upora. Ko je otrok trmast: vztraja pri svojem brez jasnega razloga ali premisleka; pogosto reagira čustveno in impulzivno; ni pripravljen poslušati razlage ali utemeljitve; zavrača kompromise, tudi ko so razumni; motiviran je predvsem z željo po uporu ali nadzoru.
Takoj ugotovimo, koliko trmastega vedenja je šele pri odraslih, ki se sicer pritožujejo nad trmo otrok!
Razumno samopotrjevanje izvira iz otrokove pristne potrebe po avtonomiji, kompetentnosti in povezanosti. Gre za naravno in zdravo težnjo, da otrok izrazi, kdo je, kaj želi in kaj potrebuje. Trma pogosto izvira iz frustracij, potrebe po nadzoru situacije ali uporu proti avtoriteti. Lahko je reakcija na občutek nemoči ali poskus vzpostavljanja moči v odnosu. Razumno samopotrjevanje se izraža na sorazmerno umirjen, premišljen način. Otrok lahko pojasni, zakaj nekaj želi ali ne želi. Trma se pogosto izraža z intenzivnimi čustvenimi izbruhi – s kričanjem, z metanjem na tla, jokom ali drugim izrazito čustvenim vedenjem. Razumno samopotrjevanje vključuje določeno stopnjo fleksibilnosti. Otrok, ki se razumno samopotrjuje, je sposoben poslušati razlago in sprejeti kompromis, če razume razloge zanj. Trma je bistveno bolj toga ali rigidna. Trmast otrok pogosto vztraja pri svojem ne glede na razlage ali alternative, ki mu jih ponudimo. Razumno samopotrjevanje ima visok učni potencial. Otrok se uči izražati svoje potrebe, postavljati meje in konstruktivno reševati konflikte. Trma ima omejen učni potencial. Otrok se lahko nauči, da z vztrajanjem doseže svoje, ne nauči pa se učinkovitih načinov komuniciranja in reševanja problemov. Razumno samopotrjevanje krepi otrokovo notranjo moč, samozavest in občutek lastne vrednosti. Otrok razvija občutek, da so njegove potrebe pomembne in da jih lahko izrazi na način, ki jih drugi slišijo in spoštujejo. Trma dolgoročno ne prispeva k razvoju notranje moči. Lahko celo krepi občutek nemoči, saj otrok ne razvija učinkovitih strategij za doseganje svojih ciljev.
