Dušan Rutar
Neposredna posledica pogoste izjave, da ljudje danes »ne berejo več«, in da jim gre »filozofiranje« na živce, je tudi globoko popačenje, ki razkriva, kako se lahko filozofska modrost sfiži, ko jo ljudje ločijo od njenih globljih temeljev. Ko berem Spinozovo »Etiko«, imam tako nenavaden občutek, da je današnje popularno pozivanje ljudi k samouresničitvi in produktivnemu delu prav etična uresničitev Spinozovega projekta. In se obenem sprašujem, zakaj je potem med mladimi toliko tesnobe, anksioznosti in nemira, zakaj niso vsi ljudje, ki sprejemajo takšne pozive, tudi zadovoljni in srečni? Zdi se mi, da je nekaj šlo narobe. Ne vidim, da bi se skupno dobro, o katerem govori Spinoza, povečevalo, veliko je privatizacije in osamljenosti. Kaj je torej narobe?
Opažam temeljno razliko med pristnim razumevanjem Spinozove etike in tem, kar bi lahko imenovali »tržna duhovnost«. Ta si že nekaj desetletij samozavestno prisvaja filozofski in psihološki jezik samouresničevanja, medtem ko v osnovi napačno razume, kaj dejansko prispeva k človeškemu duhovnemu napredku, dobremu počutju in blagostanju.
Na prvi pogled se res zdi, da sodobni pozivi k samouresničitvi odražajo Spinozovo poudarjanje pomena uresničevanja človeških potencialov. Ko karierni svetovalci ljudem prigovarjajo, naj »odkrijejo svojo strast«, ko psihološke knjige za samopomoč spodbujajo, naj »postanejo najboljši jaz«, ko kultura produktivnosti spodbuja »optimizacijo svojih potencialov«, se zdi, da se ta jezik povsem ujema s Spinozovo vizijo končnih bitij, ki izražajo neskončne možnosti. A podrobnejši pogled pokaže nekaj povsem drugega.
Najprej pomislim na temeljno predpostavko, ki narekuje ritem večini sodobnih nasvetov za samouresničitev. Poudarek je običajno na individualnih dosežkih, osebni blagovni znamki, konkurenčni prednosti in merljivem uspehu. Vprašanje se glasi: »Kako lahko maksimiram svoj individualni potencial, da dosežem osebno zadovoljstvo in družbeno priznanje?« Zdi se, da je vse skupaj silno preprosto. Le da ni.
Neoliberalni individualistični okvir je v temeljnem nasprotju s Spinozovim dejanskim razumevanjem vzgajanja človeške narave in etičnega razvoja. Ne pozabimo, da za Spinozo obstajamo kot končni izrazi neskončne substance, kar pomeni, da je naša narava v bistvu relacijska in medsebojno povezana. Našega dobrega počutja zato ni mogoče ločiti od dobrega počutja celotnega sistema, katerega organski del smo.
Tukaj lahko prepoznamo prvo večje popačenje filozofskega vpogleda. Sodobna kultura samouresničevanja je že dolgo nazaj absorbirala to, kar bi lahko imenovali »ekonomija pomanjkanja človeškega kapitala«.
Ljudi zato nenehno spodbujajo k razvijanju sebe in udejanjanju lastnih potencialov, a ne zaradi veselja do izražanja, ustvarjalnosti in razumevanja sveta, temveč zaradi pridobivanja konkurenčnih prednosti na ekonomskih in družbenih trgih. Temeljno protislovje je tole: če je vaša samoaktualizacija v prvi vrsti motivirana s potrebo po premagovanju in prehitevanju drugih, potem postane njihovo dobro počutje grožnja vašemu lastnemu uspehu. Namesto da bi prepoznali, da je vaše blagostanje povezano z blagostanjem drugih (kot je razumel Spinoza), ste še naprej ujetniki sistema, v katerem uspeh drugih zmanjšuje razpoložljive vire za vaš lastni napredek.
Kako to deluje v vsakdanji praksi?
Mladim govorijo, naj razvijajo svoje talente in sledijo svojim strastem, vendar obenem neslišno sporočajo, naj to počnejo le v kontekstu, kjer se uspeh meri z redkimi položaji, omejenim priznanjem in s končnimi ekonomskimi nagradami. To spreminja sicer čaroben proces človekovega razvoja v tesnobno tekmovanje, kjer se posameznikova osebna rast nenehno meri z dosežki drugih.
Drugo večje popačenje filozofije vključuje temeljno nerazumevanje tega, kaj je »jaz«, ki naj bi ga krepili in na koncu povsem uresničili.
Sodobna kultura samouresničevanja se običajno osredotoča na krepitev tega, kar bi lahko imenovali »tržno udejanjanje ega«, ki vključuje – vaše osebne blagovne znamke, individualne preference, edinstvene talente, kot jih je mogoče zapakirati in tržiti.
Spinozovo razumevanje samouresničenja je povsem drugačno. Pristna samouresničitev človeškega bitja vključuje razumevanje njegove resnične narave kot končnega izraza neskončne resničnosti. To pomeni, da je pristni razvoj sebe nujno povezan s prepoznavanjem bistvene medsebojne povezanosti z vsemi drugimi končnimi izrazi iste neskončne substance.
Ko razumemo samoaktualizacijo kot krepitev ega, skrbimo za »hedonično adaptacijo« – za ohranjanje zadovoljstva potrebujete vse intenzivnejše dosežke ter nova in nova priznanja. Podobno je pri zasvojenosti. Prav zato toliko ljudi, ki sledijo sodobnim nasvetom, naj se samoaktualizirajo, občuti tesnobo in nemir, tudi ko dosežejo svoje cilje. Ko pa samoaktualizacijo razumemo kot naraščajoče zavedanje o lastni udeležbi v neskončni resničnosti, postane izpolnjujoč sam proces, ne pa dosežki. Veselje izvira iz ustreznejšega razumevanja in izražanja lastne narave, ne pa iz kopičenja zunanjih potrditev, všečkov ali tekmovalnih zmag.
To nas pripelje do vpogleda v najpomembnejše izkrivljanje filozofije. Spinozova etika temelji na tem, kar je filozof imenoval »adekvatne ideje« – jasno, celovito razumevanje narave realnosti in našega mesta v njej. Pristna človeška blaginja zato izhaja iz modrosti, ne pa iz prizadevanja, produktivnosti ali dosežkov. Sodobna kultura samouresničevanja je že zdavnaj v veliki meri opustila to kontemplativno dimenzijo. Namesto da bi poudarjala razvoj razumevanja, se osredotoča na optimizacijo, produktivnost in doseganje ciljev. Ljudje so spodbujeni, da delajo bolj zavzeto in učinkoviteje za doseganje svojih ciljev, vendar se le redko ustavijo in preučijo predpostavke, na katerih ti cilji temeljijo.
Tako se krepi »duhovni materializem« – uporaba materialističnega razmišljanja za duhovni in psihološki razvoj. Ljudje k svojemu notranjemu življenju pristopajo z enako tekmovalno, ciljno usmerjeno miselnostjo, kot jo uporabljajo v svoji karieri, kar neizogibno povzroča enake vrste stresa, tesnobe in nezadovoljstva.
Da bi razumeli, zakaj je to popačenje postalo tako razširjeno, moramo odkriti, kako tržna gospodarstva težijo h komodifikaciji vseh vidikov človeških življenj, vključno z našimi najglobljimi potrebami po smislu in izpolnitvi. Ko celo duhovni in osebnostni razvoj postaneta tržna kategorija, se prestrukturirata v skladu s tržno logiko, ne pa skladno z dejanskimi zahtevami človeškega dobrega počutja. Pomislite za hip, kaj opazite v vsakdanjem življenju.
Pristni filozofski in duhovni razvoj človeškega bitja terja potrpežljivost, dobre medsebojne odnose, premišljevanje ter sprejemanje negotovosti in dvoumnosti. Vendar vsega tega ni mogoče dobro prevesti v tržno zanimive izdelke ali storitve. Veliko bolje se namreč prodajajo obljube o hitri preobrazbi, individualni opolnomočenosti in merljivih rezultatih.
Ta tržni pritisk postopoma spreminja pristne filozofske tradicije modrosti v »duhovno potrošništvo«. Namesto skupnosti ljudi, ki skupaj podpirajo dolgoročni razvoj, imamo posamezne potrošnike, ki kupujejo izdelke za samoizboljšanje. Namesto potrpežljivega gojenja razumevanja dobimo tehnike za hitro optimizacijo.
Moje opažanje o vse večji privatizaciji, anksioznosti in osamljenosti se dotika morda najbolj uničujoče posledice orisanega popačenja. Ko samouresničenje razumemo individualistično, to dejansko povečuje človeško osamljenost, namesto da bi jo zmanjševalo. Logično. Če je vaš duhovni razvoj namenjen predvsem izboljšanju vašega individualnega jaza, potem postanejo drugi ljudje bodisi tekmeci za redke vire bodisi orodja za vaš lastni napredek. Morda se boste povezali z njimi, ker vam lahko pomagajo pri karieri in so za vas koristni, vendar verjetno ne boste razvili globokih, ranljivih odnosov, ki dejansko podpirajo pristno človeško notranje bogatenje.
Poleg tega individualistično samouresničevanje pogosto vključuje »duhovno primerjanje« – nenehno merjenje lastnega napredka z merljivimi dosežki drugih. To ustvarja enako socialno tesnobo in občutke neustreznosti, ki so značilni tudi za druge oblike tekmovalne kulture. Spinoza je razumel, da pristni človeški razvoj nujno vključuje »skupne predstave« – skupno razumevanje, ki nastaja skozi pristna srečavanja z drugimi. Najbolj pristno se namreč ne razvijamo v izolaciji, vsak zase, temveč skozi odnose, ki izzivajo in širijo naše perspektive, hkrati pa podpirajo našo rast.
Vzgoja za pristno samouresničevanje, kot ga razume Spinoza, se zato začne s kontemplativnim razumevanjem sebe, ne pa s priganjanjem k produktivnosti in doseganju ciljev. Ljudje so v taki vzgoji že kot otroci spodbujeni k razvoju tega, kar je Spinoza imenoval »intelektualna ljubezen« – globoko spoštovanje neskončne ustvarjalnosti, ki se izraža skozi vsa končna bitja, vključno z njimi samimi. Tako vzgajanje naravno vodi k »sodelovalni aktualizaciji«, ki je ravno nasprotje tekmovalnemu samooptimiziranju. Če tako vzgojeni otrok razume, da je njegov uspeh tesno povezan z uspehom drugih, bo vse življenje iskal priložnosti za skupni razvoj, ne pa za individualni napredek na račun drugih.
Namesto tesnobnega prizadevanja za zunanjo potrditev avtentično vzgajanje otrok v Spinozovem duhu poudarja to, kar je filozof imenoval »acquiescentia in se ipso« – poglobljeno mirno sprejemanje samega sebe, ki izhaja iz razumevanja lastne narave. A ne sme biti nesporazuma: to ne pomeni všečnega zadovoljstva s seboj. Pomeni notranjo stabilnost, ki kot granitni temelj podpira resnično osebno in duhovno rast. Najpomembneje pri tem pa je, da je avtentična etika, za katero se otrok vzgaja, temeljno usmerjena k temu, kar je imenoval Spinoza »skupno dobro« – razcvet in bogatenje celotne skupnosti medsebojno povezanih končnih bitij. Otrokov osebni razvoj v taki vzgojni perspektivi razumem kot prispevek k razvoju skupnosti in ekosistemov, katerih del je.
Zapisano ne pomeni zavračanja vse sodobne kulture samoizboljševanja. Ne, pomeni pa razvijanje sposobnosti razlikovanja med praksami, ki podpirajo pristno blagostanje ljudi, in praksami, ki ohranjajo težave, za katere sicer zatrjujejo, da jih rešujejo.
