Zakaj ljudje še vedno pogosto verjamejo, da je avtoriteta nekdo, ki ga moraš ubogati, poslušati, biti ob njem tiho, mu ne smeš ugovarjati niti tedaj, ko imaš sicer prav, nikoli ne smeš povedati svojega mnenja, če to slučajno nasprotuje njegovemu? Zakaj je tako? Kateri ljudje tako verjamejo in kateri ljudje želijo biti take »avtoritete«, zakaj? In kaj avtoriteta sploh je?
Mislim, da se napačno razumevanje avtoritete začne v večini primerov v otroštvu. Takrat se otroci po navadi prvič srečajo z nekom, ki ga spontano zamenjajo za »avtoriteto«. In tako srečanje pogosto ni prijetno. Lahko je celo uničujoče, saj terja podrejanje in zatiranje samega sebe.
Otrok, ki dvomi ali sprašuje »zakaj«, ker je po naravi radoveden, ki izraža nestrinjanje, je pogosto kaznovan. Ne zato, ker se moti ali nečesa ne ve, temveč zaradi samega dejstva, da dvomi in sprašuje. Kar je v znanosti sam pogoj napredka in ustvarjanja novega znanja, dvom in spraševanje namreč, je v družini recept za kaznovanje in utišanje. »Ker sem tako rekel« postane končni argument, ki ga ponudi »avtoriteta«. »Pod mojo streho bo tako in pika« pogosto doda. Otrok se kmalu nauči, da »pomeni avtoriteta« samovoljno moč, v katero ne sme nikoli podvomiti, nauči se, da je varnost v poslušnosti in ubogljivosti, da je imeti lastne misli nevarno, če so v nasprotju s tistimi nad njim.
Tako se začneta razvijati dva tipa osebnosti. Ironija je, da se ti dve osebnosti lahko razvijeta celo znotraj istega človeka, kot bo razvidno v nadaljevanju.
Prvi tip osebnosti se razvije iz tistega otroka, ki se je naučil preživeti s podrejanjem, ki enači poslušnost z varnostjo, ki čuti visceralno tesnobo, ko pomisli na nestrinjanje s komerkoli na »položaju«, ki je kajpak pozicija moči. Taka osebnost ima jaz, ki je bil že v otroštvu tako temeljito kaznovan in prestrašen, da se je naučila, da ne zaupa niti lastnim zaznavam. Če »avtoriteta« reče, da je nebo zeleno, dvomi svojim očem, ne pa v njene besede. Zanje je stroga »avtoriteta« dejansko nudi nekakšno olajšanje. Sliši se čudno, a je res.
Ko vam nekdo natančno pove, kaj naj mislite in počnete, kako naj se obnašate, ste najprej osvobojeni tesnobe, ki jo prinaša možnost izbire, osvobojeni pa ste tudi odgovornosti za izbiro, presoje, tveganja, da se morda motite. Ugotovite, da je zelo izčrpavajoče nenehno zatirati lastne misli, želje in nagone. Toliko lažje in bolj preprosto je, da jih nimate, pustiti, da nekdo drug razmišlja namesto vas in vam pove, kaj naj razmišljate in kaj naj delate, kdaj in kako. Dogaja se to, kar je Erich Fromm imenoval »beg pred svobodo«. Resnično, živijo ljudje, ki se jim zdi breme lastnega pristnega obstoja zdi tako težko, da se jim zdi podrejanje drugim kot počitek.
Drugi tip osebnosti je drugačen.
To so ljudje, ki jih je v bistvu ustvarila ista dinamika kot ta, ki sem jo opisal zgoraj. Naučili so se, da zanje edini način varnosti v življenju ni v podrejanju in tišini, temveč v tem, da postanejo ljudje, ki imajo glavno besedo. Izkusili so nemoč pod samovoljno oblastjo staršev ali koga drugega, običajno v mladosti, in se zaobljubili, da nikoli več ne bodo ranljivi, odprti ali naivni. Sedaj sistematično iščejo prevladujoče položaje in položaje moči. Ne zaradi pristne moči, temveč zaradi strahu pred podrejenostjo in ranljivostjo, odprtostjo. Morajo biti nesporna »avtoriteta«, vedno morajo biti glavni, v središču pozornosti, zato nenehno govorijo, ker se jim zdijo tišina in dvomi kot eksistencialna grožnja. Tragedija je v tem, da so ti iskalci avtoritete sami pogosto še najbolj prizadeti oziroma poškodovani, zlasti čustveno, in sicer zaradi avtoritarne vzgoje. Ponotranjili niso le negativnih izkušenj prevlade nad seboj, temveč tudi celotni pogled na svet, v katerem verjamejo in so prepričani, da so odnosi med ljudmi stvar moči, da mora biti vselej nekdo na vrhu, glavni, vodja, da je dvom vanj napad, da je nestrinjanje izdaja. Ne morejo si predstavljati avtoritete kot dejavnika, ki drugim pomaga osebnostno rasti, ker jim v njihovem življenju nihče nikoli ni pomagal rasti. »Avtoriteto« si lahko predstavljajo le kot škorenj, ki tokrat ni več na njihovem vratu, temveč je na vratu nekoga drugega.
Žalostno pa je tudi spoznanje, kako institucije ohranjajo orisano popačenje in krepijo razvijanje obeh tipov osebnosti.
Izobraževalni sistemi, ki dajejo prednost poslušnosti pred radovednostjo, delovna mesta, ki nagrajujejo konformizem in podrejanje pred inovativnostjo, religiozne strukture, ki vero enačijo z brezpogojnim sprejemanjem, ki ne prenese nobenega dvoma, politični sistemi, ki nestrinjanje označujejo za nelojalnost.
Te institucije potrebujejo državljane, ki ne bodo nikoli dvomili, delavce, ki se ne bodo nikoli organizirali, vernike, ki ne bodo nikoli razmišljali s svojo glavo, volivce, ki ne bodo zahtevali boljšega življenja. Zato ohranjajo mit, da je dvom v »avtoriteto« nevaren, nespoštljiv in kaotičen. Ljudje, ki so najbolj vpleteni v ohranjanje tega popačenega pogleda na »avtoriteto«, so tisti, ki imajo koristi od poniževanja drugih. Sem sodi vodja, ki se počuti pomembnega le, ko se podrejeno plazijo okoli njega in hodijo kot po jajčnih lupinah, starši, ki potrebujejo otrokovo poslušnost, da se počutijo močne, verski voditelj, ki se boji, da bodo vprašanja razkrila, da nima vseh odgovorov, politična osebnost, ki pozna svoje ideje, ne more pa prenesti njihove kritične analize. Ti ljudje potrebujejo, da drugi ostanejo majhni, da se lahko počutijo velike.
