Naslov knjige, ki jo berem, je nekoliko nenavaden: The New Emotional Intelligence (Travis Bradberry, Bruyere Publishing, 2025). Berem jo za potrebe delavnic čustvene inteligentnosti, ki jih bom izvajal v tem šolskem letu. Izvirni izrazi, ki jih preučuje avtor – self-awareness, self-management, social awareness, relationship management –, me sicer ne navdušujejo, toda jemljem jih kot tehnikalije, ki so bržčas potrebne. Morda pa tudi niso.
V vsakem primeru jih je dobro kritično premisliti. Prav to bomo na delavnicah tudi naredili. Tu ponujam le uvod v kritični razmislek o novi čustveni inteligentnosti, ki postavlja pod vprašaj: skupke obljub o tem, kakšno bi moralo biti naše življenje; romantične komične fantazije o ljubezni; meritokratske fantazije o družbeni mobilnosti; fantazije srednjega razreda o stabilnosti in varnosti; terapevtske fantazije o dobrem počutju.
Kritično razmišljanje je potrebno, ker postane čas brez njega drugačen. Ljudje tako živijo v podaljšani sedanjosti, ki naj bi bila začasna: »To bom delal samo še nekaj časa, potem pa …«, »Ko bom prebrodil to fazo ...«, »Ko se bodo stvari umirile ...« A začasno postane trajno, prehodno postane stanje. Vedno čakajo, se prilagajajo, pripravljajo, optimizirajo – in nikoli ne prispejo.
Naj v luči zapisanega poudarim, da je izraz »najnovejša odkritja« izjemno zanimiv in privlačen, če ni standardni marketinški jezik za knjige za samopomoč. Nisem ravno navdušen nad takimi odkritji, če zgolj na nov način povedo nekaj, kar že vem. Nova odkritja kot različice starih odkritij o naravi čustvene inteligentnosti v resnici ne prinesejo ničesar novega, če ne razkrijejo, katere strategije samoocenjevanja resnično delujejo, saj so ljudje zelo različni. Dobro nam je znano, da imajo testi čustvene inteligentnosti s samoocenjevanjem velike težave. Ljudje, ki bi jim najbolj koristil razvoj čustvene inteligentnosti, so namreč pogosto najmanj sposobni natančno oceniti svojo lastno čustveno inteligentnost (znameniti Dunning-Krugerjev učinek). Po domače to pomeni, da ljudje, ki niso razvili čustvene inteligentnosti, niti ne vedo, da je niso razvili. Ne morejo natančno oceniti svoje inteligentnosti – ker niso dovolj inteligentni.
Drugi korak v kritičnem razmisleku o čustveni inteligentnosti in priročnikih za njeno razvijanje, je tale. Pristranskost družbene zaželenosti povzroča, da ljudje odgovarjajo tako, kot mislijo, da bi morali, ne pa iskreno in pošteno. Čustvena inteligentnost v abstraktnem (testu) je v primerjavi z dejanskimi vročimi trenutki, to so tisti trenutki, ko se izkaže, kako čustveno inteligenten je nekdo v resnici, sta lahko zelo različni stvari.
Vpliv družbenih medijev na čustveno regulacijo je zelo velik, njihov vpliv pa še zmanjšuje zmožnosti za vedenjske spremembe. Večina ljudi ne more izvesti veliko vedenjskih sprememb. Morda jih ponotranjijo nekaj, tri, morda štiri, če so zelo motivirani in predani, sicer ne morejo ponotranjiti niti teh. In priročniki za samopomoč jim po navadi obljubljajo preveč, saj prehitro in preveč površno zatrjujejo, da so vedenjske spremembe ne le možne, temveč so tudi sorazmerno lahke. V resnici niso. Priročniki ne obljubljajo trdega in napornega dela, zato dobesedno laskajo in lažejo.
Obljuba o »majhnih spremembah in velikem vplivu« je standardna retorika samopomoči. Strategije, ki jih ponujajo, so sicer praktične in izvedljive, vendar so tudi precej površinske, niso globoko psihološke ali izzivajoče. Obljubljajo preveč in prehitro, zato so bralci in bralke prej ali slej razočarani.
Želja po hitrem zadovoljevanju potrošnikov je nemoralna in neetična. Ponudniki strategij za samoocenjevanje in samopomoč skoraj nikoli ne obravnavajo temnejše plati čustvene inteligentnosti, ki je tale.
Visoka stopnja (čustvene) inteligentnosti lahko pomeni tudi to, da so ljudje boljši v varanju drugih ljudi. Lahko so učinkovitejši pri manipuliranju z njimi, spretnejši so v »branju« drugih, to pa izkoriščajo za lastne sebične namene. Obstaja tudi nekaj, kar v žargonu imenujemo »instrumentalna raba čustvene inteligentnosti«. Kaj je to?
To je vedenje, ki je v nasprotju s pristno skrbjo za druge. Je strateška skrb, ki je preračunljiva in je to, kar je Kant prepoznal kot tak odnos do drugih ljudi, ki jih uporablja kot sredstvo, ne pa kot cilj po sebi.
Večina psiholoških priročnikov o čustveni inteligentnosti to predstavlja kot povsem pozitivno, kar je skrajno naivno.
Tretji korak v kritičnem razmišljanju o čustveni inteligentnosti ljudi je morda še pomembnejši. Zlasti psihološki priročniki ignorirajo strukturne, družbene, ekonomske in politične dimenzije človeških življenj. Čustveno inteligentnost razumejo in opisujejo kot individualni razvoj spretnosti. Na našo čustveno regulacijo pa v resnici vplivajo materialne razmere (revščina, preobremenjenost na delovnem mestu, stanovanjska negotovost, ki ustvarja kronični stres) in zmožnosti ljudi za »čustveno delo«, ki so zelo različne že v biološkem smislu. Čustvena inteligentnost lahko tako hitro postane še ena zahteva za že tako izčrpane in utrujene ljudi.
Večina literature o čustveni inteligentnosti je izrazito zahodnjaška, individualistična in osredotočena na ZDA. Čustvena inteligentnost pa se zelo razlikuje od kulture do kulture. Obstajajo najrazličnejša pravila, kako neposredno in posredno izražati čustva, kako jih izražati individualno in kolektivno, norme za obvladovanje jeze, izražanje veselja, izkazovanje ranljivosti so zelo različne.
Jeza je zato včasih primerna, »slaba čustvena regulacija« je pravzaprav zdrav odpor do nepravičnih pogojev življenja, empatija lahko ohromi, včasih je zgolj manipulacija. Industrija čustvene inteligentnosti po navadi predstavlja nadzor nad čustvi kot nekaj dobrega. V resnici je vprašanje, če je to vselej res.
Kritično razmišljanje pomeni, da skušamo biti pošteni. Pomeni samospraševanje, odkrivanje tega, česar še ne vemo – na primer o sebi.
Človek, ki kritično razmišlja, ne bo častil tega, kar je popularno in se zdi, da je vsem všeč. Razmislil bo, kaj je zares koristno. Spoznal bo, da res obstajajo specifične vedenjske strategije, ki jih še ni preizkusil, da je samorefleksija po navadi koristna, da velja prezreti, kar ni koristno, čeprav je morda popularno. Kritično misleči človek ne bo trženjsko navdušen nad »revolucionarnimi« novimi pristopi, ki so pogosto zgolj poenostavljeni, ne pa resnično novi.
Kaj bomo torej počeli na delavnicah?
Kritično bomo premislili naravo čustvenega dela, seznanili se bomo s kulturnimi kritikami čustvene inteligentnosti (različna antropološka dela), z delom na temni strani čustvene inteligentnosti (raziskave na področju psihopatije in makiavelizma), s strukturnimi pristopi k čustvom (Sara Ahmed, Lauren Berlant), spraševali se bomo, katera od strategij dejansko obravnava vzroke, ne le simptomov ali nam »delo na sebi« dejansko pomaga pri bolj pristnem povezovanju z drugimi, kdo ima koristi od naše povečane čustvene inteligentnosti: mi ali sistemi, ki si želijo ubogljive delavce?
Spoznavali bomo, da je dobesedna vsebina povedanega pogosto zavajajoča, kdaj in zakaj spregledamo, kaj se dejansko dogaja z nami in okoli nas, kako povzročamo škodo tudi, ko se zavežemo, da je ne bomo.
Ne iz zlonamernosti. Zaradi zgrešenih signalov, napačnega časa, napačnega razumevanja, ponujanja napačnih stvari ob nepravem času.
Posebno pozornost bomo posvetili konceptu krutega optimizma.
Kruti optimizem je človekova navezanost na nekaj, kar aktivno ovira njegovo razvijanje, osebno in duhovno rast. Ameriška raziskovalka Lauren Berlant ga razume kot nekaj, česar si človek sicer želi, a ga to dejansko ovira. Ostaja povezan s predmeti, z ljudmi, s fantazmami ali z obljubami, ki zmanjšujejo njegovo blagostanje, a se jih ne more znebiti. Navezanost vztraja kljub (ali celo zaradi) dejstva, da mu škodi.
Takega krutega optimizma je v sodobnem življenju veliko. Ljudje so celo množično navezani na to, kar se jim vsak dan ponuja kot nekaj dobrega in obljublja več istega: srečo, varnost, uspeh, ljubezen, dobro življenje, prihodnost, v kateri je vse lepo in se vse izide po njihovih željah.
Vse to je naivno. Ljudje nismo neumni.
Obljubljajo nam mobilnost navzgor, ameriške sanje, zato naj bi verjeli, da bomo varni, da nam bo udobno, da bomo uspešni, če bomo le dovolj trdo delali in imeli »močno voljo«. Resnica našega vsakdana pa je, da nas trše delo izčrpa, uničuje naše zdravje in razdira odnose. Krutost optimizma je fantazma o mobilnosti, ki nas sili v delo, ki nas dejansko uničuje. A navezanost na fantazmo vztraja, kajti če se ji odpovemo, posredno priznavamo, da je sistem pokvarjen in da smo ujeti v pasti.
Podobno smo navezani na predstave o romantični ljubezni in odrešitvi. Pravi odnosi bodo vse uredili, verjamemo, resnica pa nam pravi, da sledimo imaginarnim predstavam, ki se nikoli ne morejo udejanjiti, obenem pa sami sebi preprečujemo, da bi imeli dejanske odnose z resničnimi, pomanjkljivimi in ranljivimi ljudmi, ki so povsod okoli nas. Ne upamo si priznati, da nas romantična ljubezen ne odreši in da preprosto ni res, da je ljubezen vse.
Hočejo tudi, da verjamemo, da bo končno vse v redu, ko bomo imeli službo, hišo, družino, stabilnost. V resnici se cilji nenehno premikajo in odmikajo, prizadevanje nas izčrpava, živimo v prihodnosti in za prihodnost, ne pa zdaj.
Ponujajo nam zdravo hrano, da bi se počutili bolje, a nam ta pogosto uničuje zdravje, ker preprosto ni zdrava. Res pa je, da lahko začasno olajša potrebo po nadaljnjem olajšanju. Čustvena potreba je sicer resnična, a »rešitev« zgolj poslabšuje stvari.
To, o čemer bomo govorili, pa ni preprosta »lažna zavest« ali zaslepljenost ljudi. Nikakor ni. Ljudje niso množično prevarani, hipnotizirani ali neumni. Ne, kruti optimizem deluje kljub temu, da ljudje vedo, da stvari, na katere so navezani, ne delujejo. To dobro vedo, a jih preprosto ne morejo spustiti, ker je navezanost čustvena, afektivna, ne kognitivna. Ni prepričanje, ki ga je treba le zamenjati ali racionalno posodobiti. Mislim na čustveno, visceralno, utelešeno navezanost, zaradi katere ima oseba občutek, da to potrebuje, tudi ko ve, da ne deluje.
Organizira pa občutek sedanjosti, zagotavlja pripovedno strukturo, razloge za prenašanje sedanjega trpljenja, je način, kako ohranjati upanje in občutek identitete.
Sedaj je jasno, zakaj vse skupaj tako dobro deluje tudi takrat, ko ljudem škodi. Opustitev je namreč isto kot odpoved samemu življenju, je popolna izguba prihodnosti. Bolje je zato ohraniti kruto navezanost, kot pa se soočiti s praznino.
Politično stališče Lauren Berlant je mojo vodilo: pod določenimi pogoji (kot je neoliberalni kapitalizem) so vse razpoložljive fantazme do neke mere krute. Ne morete preprosto »izbrati boljših«. Krutost je strukturna, ne individualna.
