Darja Zaviršek
Ko so Vladimirja Jerofejeva na javnem dogodku v Cankarjevem domu vprašali, kako je danes živeti v Rusiji, se je izvil z modrim odgovorom: »Ni tako slabo, kot mislite, da je, in ni tako dobro, kot mislite, da je«. Vedel je, da je v dvorani kar nekaj špicljev Putinovega režima, ki prežijo na pisateljeve besede. Opozicijski aktivist Aleksej Navalni bo najverjetneje ostal trajno hendikepiran po tem, ko so ga avgusta napadli z živčnim plinom novičokom, da bi ga utišali. Nedolgo nazaj je bila beseda »hendikepirani« prevratniška in kdor jo je izrekel je tvegal, da ga bodo najprej oblegali špiclji, potem pa utišali kot same ljudi s hendikepom. Pokojni Boris Šušteršič je v devetdesetih letih 20. stoletja prišel na učiteljski zbor fakultete za socialno delo (tedaj visoke šole) in rohnel čez uporabo te besede (in moje pisanje). Bernard Stritih, ki je bil v sedemdesetih letih s strani Centralnega komiteja komunistične partije sam deležen diskreditacij, ko je v uvodu neke knjige napisal »gospa« namesto »tovarišica«, mu je hitro pokazal vrata. A strukture so ostale. Michel Foucault je opozoril, da mreža izključevanja deluje v vseh družbah in vseh časih. Vrste in oblike izključevanj se spreminjajo, a strukture ostajajo.
Danes se ni težko zgražati nad brutalnimi praksami mafijskih združb v številnih afriških državah, ki ugrabljajo ljudi z okvarjenim genom za beljakovino, ki je pomembna za tvorjenje pigmenta melanina v koži, laseh in očeh (albinizem). Lovijo jih, da bi jih ubili, razkosali, koščke teles pa prodali tradicionalnim zdraviteljem. Ljudje z albinizmom se zdijo obsedeni z magičnimi silami, včasih jih imajo ljudje za duhove in izvor demonskih sil. Lokalni zdravitelji v Tanzaniji, Malaviju, Kamerunu in številnih drugih državah z lasmi in kožo umrlega uspešno trgujejo, saj mnoge skupnosti verjamejo, da košček albina, ki lahko stane kar 200 dolarjev, prinese bogastvo in srečo. Tudi posilstva otrok in odraslih z albinizmom se opravičujejo s strašno vražo; posiljevalca naj bi dejanje ozdravilo AIDS-a in drugih bolezni. Nasilje nad albinom prinese neke vrste očiščenje in prerojenje. Logika mitske misli je, da nasilje in nadvlada nad tistim, kar velja kot nevredno in zaničevano, prinese nasprotne učinke od nezaželenega, to je zaželeno. Tisti, ki z nakupom poseduje »košček albina«, pridobi zdravje, bogastvo in ugled. Ponekod je nevarnost za ljudi s to genetsko boleznijo tako velika, da so države postavile kar varne hiše za ljudi z albinizmom, da se vanje zatečejo žrtve družbenega vraževerja. Mednarodne organizacije za človekove pravice s številnimi akcijami že več let pozivajo ljudi, naj spremenijo škodljivo družbeno prakso. A otroci z albinizmom, ki jih matere sleherni dan ne spremljajo na poti v šolo, kmalu izginejo neznano kam.
Takšni magični misli bi se lahko posmehovali, če ne bi bili priče številnim mitskim prepričanjem, ki organizirajo socialno življenje v Sloveniji. Vzemimo primere mitskega mišljenja, da ljudje z ovirami niso enako dobri delavci kot neovirani ljudje; da so ljudje na vozičkih manj inteligentni kot tisti, ki hodijo; da ljudje z ovirami ne morejo biti dobri starši in celo, da ima nekdo telesno, senzorno ali mentalno oviro, ker je nekaj zagrešil, ni bil dovolj dober ali je kriv celo za grehe prednikov. Čeprav se pri nas človeka resda ne ubije in razkosa, izključevanje iz tokov običajnega življenja povzroča socialno smrt, stigmo, občutke nevrednosti, nevidnost in večkratno prikrajšanost.
Tako kot krvoločne bande v nekaterih afriških državah, ki kopičijo svoje premoženje z lovom na ljudi z albinizmom, tudi pri nas nekateri krepko zaslužijo z domovi za stare, v katerih ne živijo le stari hendikepirani temveč tudi mlade ženske in moški z ovirami. Ko jih namestijo v dom, jim rečejo, »dokler se ne najde druga rešitev«. A »začasne rešitve« prepogosto postanejo trajne in nadomestek za dostopno stanovanje. Nekateri povečujejo število drugih majhnih institucij za hendikepirane kar z denarjem davkoplačevalk in davkoplačevalcev Evropske Unije, čeprav je ta sklenila, da tega ne bo več podpirala. Konvencijo o pravicah ljudi z ovirami je potrebno spoštovati, na kar opozarja tudi najnovejši video, ki ozavešča o tem, kaj piše v 19. členu konvencije: https://www.youtube.com/watch?v=X-lKg0Zwfbk&t=1s
Včasih je špiceljstvo plemenito dejanje, recimo, ko gre za spoštovanje človekovih pravic. V filmu nas pozivajo, naj prijavimo primere zlorab, ko se denar evropskih strukturnih skladov namenja za gradnjo majhnih institucij. Zagovorniki in lastniki ustanov, kamor zapirajo ljudi z ovirami, nekako spominjajo na lovce na albine. Vsi poznamo primere, ko je včasih kdo od vodilnih telefoniral, da imajo prazno posteljo in če bi druga ustanova lahko »koga priskrbela«.
Koronska kriza, institucionalne okužbe in še večja osamitev ljudi, grajenje zidov okoli zidov, bi morala korenito poseči v takšno družbeno prakso. Pričakovali bi upore svojcev, osebja in samih ljudi z ovirami. Upori so tihi in strukturno neučinkoviti. Moja hendikepirana sorodnica v enem od domov za stare se skrivaj dobiva s prijateljicami na oddelku. Ko osebje odide, se obiskujejo po sobah, se tolažijo in delijo priboljške, ki jih prinesemo. Vsak dan spijejo tudi deci rdečega. Upornice vzpostavljajo začasne prostore svobode v prostoru brez svobode. Samodeterminacija je smukniti v sosednjo sobo, s čemer si povrnejo nekaj dostojanstva. Zunaj ljudje omamljeni z močjo zatrjujejo, da bo v prihodnje boljše, saj bodo zagotovili več institucij, več osebja in več reda. In tudi več zapiranja.
Da situacija po nekaterih afriških državah sploh ni nedolžna, sem se prepričala ta december, ko je študent mednarodnega podiplomskega študija, katerega soustanoviteljka sem in ki ima sedež v Berlinu, zastavil tole vprašanje: “Are Albinos humans?”(So albini človeška bitja?). Podobno so se nekoč filozofi in srednjeveški učenjaki, Tertulian, Aristotel, Tomaž Akvinski, spraševali o ženskah. Kdo je ženska (quid est mulier?)? Še v 16. stoletju so nekateri na vprašanje odgovarjali: »Mulieres homines non esse!“ (ženske niso človeška bitja). Tako kot ženske niso veljale za ljudi, tudi hendikepirani ponekod ne veljajo za človeška bitja. Konvencija Združenih narodov o pravicah ljudi z ovirami o tem ne pušča dvomov: vztrajno in dosledno se bomo borili za pravice hendikepiranih, dokler ne bodo izborjene vse, do zadnje. Ni tako dobro, kot mislite, da je!
