Dušan Rutar
Ko se pogovarjam s starši, ki sprašujejo, kako postaviti meje svojim otrokom, izpostavljam dve temi. Prvič. Dobro je postavljati zdrave meje, kajti obstajajo tudi nezdrave. Premislite torej, kakšne meje hočete postaviti, jim rečem. Drugič. Če sami nimate zdravih meja, jih tudi otroku ne boste znali postaviti. Kako torej postaviti zdrave meje in kaj so zdrave meje? Ljudje pogosto prestopajo tudi zdrave meje, ki jih sicer poznajo. Pravzaprav moramo reči, da je nemogoče živeti brez meja. Meje vselej obstajajo, tako fizične kot simbolne, simbolične. Problem zato ni le, kako postaviti zdrave meje, problem je tudi, kako se jih držati.
Ljudje vsak dan na vseh koncih sveta prestopajo meje, ki jih na primer postavlja deset božjih zapovedi. Zdi se, kot da se vseh meja niti ni mogoče držati. Zapisano velja zlasti danes.
Sedimo s prijatelji na kavi, nenadoma nekdo izvleče pametno napravo in začne nekaj delati z njo. Samo nekaj preverim, reče ostalim članom družbe, kot da so lutke. Skupaj gledamo film, zopet nekdo izvleče napravo in nekaj preverja. Podobe zadeve se dogajajo vedno znova. Kaj se dogaja?
Dogajajo se spremembe v načinih naših življenj. Na primer. Nihče ne pričakuje, da ves čas preverjamo s pametnimi napravami, kaj se dogaja, kdo nam je napisal sporočilo, kaj je novega na spletu, koliko všečkov smo dobili – pa vendar to počnemo. Podobno se je spremenilo razmerje med delom in prostim časom – meja je postala luknjičava, zato tudi doma nekaj delamo za službo, čeprav nam ne bi bilo treba in nam nihče ni rekel, da moramo. Rečemo si sami in imamo probleme z mejami.
Psihologi opozarjajo na probleme s postavljanjem meja že vsaj štiri desetletja. Spomnim se, ko so prišli na trg prvi priročniki za samopomoč. Ni dosti pomagalo, kajti do danes so se meje našega prostega časa kljub priročnikom zelo skrčile, medtem ko so se digitalna življenja razširila. To preprosto pomeni, da smo kot starši, partnerji in prijatelji kadarkoli na voljo vsem, ki si želijo naše pozornosti – kot da ni več nobene meje.
Problemov s postavljanjem meja pa nimajo vsi ljudje. Obstajajo namreč tipi osebnosti, ki jih je dobro poznati, da bi razumeli, zakaj imajo nekateri ljudje več problemov, medtem ko jih nekateri nimajo.
Prvi tip osebnosti. Psihologi ga imenujejo mehak človek. To je oseba, s katero je mogoče zlahka manipulirati in je zelo dovzetna za čustvene okužbe. Ne postavlja meja, ker jih ne zna ali ne upa postaviti.
Drugi tip osebnosti je spužva. Ima sicer občutek za meje, vendar je zelo negotova in ne ve, koga naj spusti čez mejo in koga ne, kdaj ja in kdaj ne.
Tretji tip osebnosti je togi človek. Ta je tako zaprt in ograjen od drugih, da se mu nihče ne more približati – ne telesno ne čustveno.
Četrti tip osebnosti. To je človek s fleksibilnimi mejami. Taki ljudje sami določajo, kako dolgo bodo zadrževali druge ljudi na razdalji, kaj bodo prenašali in tolerirali in česa ne, ker vedo, kaj je zanje zdravo in kaj ni, to pa tudi jasno sporočajo drugim, ki se jih ne bojijo, kar je pri vsej zadevi še najbolj pomembno.
Predlagam branje knjige z naslovom Delovni zvezek o ranljivosti: Sprejmite strah, postavite meje in poiščite pogum za odlično življenje (The Vulnerability Workbook: Embrace Fear, Set Boundaries, and Find the Courage to Live Greatly, Anouare Abdou, 2022).
V čem je torej ključni problem postavljanja meja; ne le otrokom, temveč najprej sebi?
Najprej povejmo, kaj so zdrave meje.
1. Meje so omejitve, ki jih določite sami in so take, da vas ščitijo zlasti pred čustvenimi okužbami. Ne dovolite, da jih določajo drugi namesto vas.
2. Meje so omejitve, ki določajo, kako lahko ljudje sodelujejo z vami na način, ki vas ohranja varnega in zdravega ter izboljšuje odnose. Ne vztrajajte v odnosih, ki so slabi, toksični ali strupeni, ki vas izčrpavajo, poškodujejo in slabo vplivajo na vaše telesno in duševno zdravje.
Psihološke raziskave kažejo, da je pri postavljanju meja bistveni problem tale: ljudje se pogosto bojijo postaviti meje. Prvi korak k postavljanju meja je namreč ugotavljanje, kdaj, komu postaviti mejo in katero. To nikakor ni lahko in ljudi je, vsaj po navadi, na začetku strah. Postanejo tesnobni, saj se bojijo posledic takega postavljanja meja; bojijo se na primer, da jih bodo drugi ljudje zavrnili, da bodo imeli o njih slabo mnenje.
Najprej moramo torej premagati lastni strah pred postavljanjem meja. Naučiti se moramo premagovati ga. Na primer v skupinah za samopomoč.
