Dušan Rutar
Obstaja zlato pravilo, ki nam hitro pomaga razumeti, kako ljudje komunicirajo med seboj in zakaj komunicirajo na določene načine. Pravilo je tole: ljudje kasneje v življenju komunicirajo z drugimi ljudmi v tesni povezavi z načini, kako so nekoč drugi ljudje komunicirali z njimi. Ali drugače rečeno: odrasli človek komunicira z drugimi ljudmi zelo podobno, kot so nekoč, ko je bil še otrok, odrasli komunicirali z njim. Če so komunicirali na nezdrav ali slab način, se je naučil nezdravega in slabega načina še sam, saj je posnemal starše. A če je bilo komuniciranje z njim zdravo in hranilno, podobno komunicira tudi sam z drugimi ljudmi, saj je duševno, zlasti pa duhovno nahranjen, če lahko tako rečem, in ni lačen – dobrega, zdravega komuniciranja. Zdravo komuniciranje nas hrani. Je hranilno in nas nahrani. Predvsem nahrani našo dušo. Vrelec takega komuniciranja sega nazaj v maternico, ki je za vsakega nerojenega otroka varni prostor, v katerem čuti otrok varnost, zaščitenost, čuti, da je objet, ker je potopljen v tekočino, ki ga povsem obdaja. Povezan je z materinim telesom, ki ga hrani, da raste in se razvija.
Najbolj zdravo komuniciranje je zato hranilno. Ni le hrana za dušo in duha, saj je tudi za telo. Raziskave že dolgo dokazujejo, kako zelo pomembna je zdrava komunikacija za duševno in telesno zdravje ljudi.
Zdravo komuniciranje je zato najprej za drugega, kot je materino telo za nerojenega otroka. Velikokrat smo to že izrekli, a se redko držimo izrečenega: dobro, zdravo komuniciranje se prične s poslušanjem – drugega.
Poslušanje drugega človeka pomeni dati mu prostor, pomeni sporočati mu, da mu dajemo dovolj prostora, da lahko pove in sporoči, kar želi, da ga poslušamo, da se nikamor ne mudi, da ga ne prekinjamo, da mu ne segamo v besedo, da smo pozorni – nanj. Ne nase, temveč nanj.
S takim poslušanjem spodbujamo drugega, naj pove še več, naj sporoča, naj govori. Sporočamo mu, da ga sprejemamo, da ga objemamo, kot maternica objema nerojenega otroka, da čuti popolno varnost. Zdravo komuniciranje omogoča občutek varnosti, sprejetosti, zato je človek pomirjen, spokojen. Njegov srčni utrip se umiri, telo se umiri in počiva, nabira si energijo, regenerira se. Zdravo komuniciranje je regenerativno, pomeni nabiranje moči. Po takem komuniciranju se čutimo poživljene, kot bi imeli več energije. Nismo prazni in slabe volje, kot smo prazni in slabe volje po nezdravem komuniciranju, ki je polno napetosti in živčnosti in egoističnega oziroma sebičnega razkazovanja, čvekanja in utrujanja.
Slabo ali nezdravo komuniciranje ni hranilno, ne omogoča občutkov varnosti in sprejetosti, slišanosti. To je komuniciranje, ki povzroča razcep, odtujenost, oddaljenost, napetost, živčnost, občutek, da nas drugi v resnici ne posluša, da mu ni mar za nas, da nas pravzaprav izkorišča, da nam lahko ponuja sebe ter svoja mnenja in prepričanja, kot da smo kanta za smeti.
Temelj dobrega, zdravega komuniciranja je nedvomno dobro poslušanje drugega. Pomeni dati prednost drugemu kot gostu, ki ga gostimo tako, da ga najprej pozorno poslušamo, da bi ga kasneje zares razumeli, da bi dobro razumeli, kaj nam sporoča, kaj nam želi povedati, zakaj in čemu.
Ko starši zdravo komunicirajo z otroki, jim sporočajo, da jih zanima, kaj potrebujejo. Ne vsiljujejo in ne ponujajo jim svojih potreb in svojih zahtev in svojih navodil in svojih pravil in svojih mnenj in svojih prepričanj. Samo poslušajo jih, da bi razumeli, kaj v določenem trenutku potrebujejo.
Zdravo komuniciranje torej ni o meni, temveč je o drugem človeku. Ni za moj narcizem, moj jaz, moj self in občutek, kako zelo pameten in pomemben sem, temveč je za drugega. Nanj ne želim narediti vtisa, zdravo komuniciranje ni moj nastop ali performans pred drugim, od katerega pričakujem, da me bo občudoval, me poslušal ali celo ubogal in se vselej strinjal z menoj.
