Dušan Rutar
Dolgoletne analitične, intervizijske, supervizijske in terapevtske izkušnje dokazujejo, da se otroci v šolah bistveno premalo usposobijo za kompetenci, ki ju imenujemo osebnostna kompetenca (personal competence) in odnosna oziroma socialna kompetenca (social competence). Ti kompetenci sta v življenju pogosto pomembnejši od znanja, ki ga otroci nakopičijo v šolah, vednosti in drugih kompetenc, ki jih sicer zelo potrebuje sodobni kapitalistični trg – na primer zmožnost komuniciranja ter kritičnega mišljenja in delovanja out of the box. Pomembni sta za dobro in srečno življenje, za občutenje zadovoljstva z življenjem in za blagostanje ali dobrobit. Po domače: daleč najpomembnejši so medsebojni odnosi. Za kaj sta torej omenjeni kompetenci? Prvič. Osebnostna kompetenca pomeni zmožnost zaznavanja, razlaganja in uravnavanja svojega duševnega in duhovnega življenja, samega sebe. Kdor dobro skrbi za to kompetenco, se nauči, kako ne dovoliti notranjim in zunanjim dejavnikom, da odvračajo njegov um od razumnega delovanja, kar zmanjšuje ali onemogoča podrejanje, neracionalne odvisnosti od drugih, konformizem. Zmanjšuje neracionalno delovanje, povečuje zavedanje o možnostih takega delovanja in povečuje zmožnosti samoreguliranja oziroma avtonomnega, neodvisnega delovanja. Lahko rečemo, da postaja jaz s to kompetenco, vsaj do določene mere, gospodar v svoji hiši. Ne more biti sicer popoln gospodar, vselej obstaja nezavedno, ki ga ne obvladuje in ga največkrat ne pozna oziroma ne razume, zato je na mestu reči, da jaz ali ego vendarle ni gospodar v svoji hiši, kot je pokazal Freud, čeprav je človek kot subjekt zmožen za preseganje lastne končnosti in vsakdanje omejenosti.
Drugič. Socialna kompetenca pomeni, da človek dobro razume drugega človeka, se zaveda njegove posebnosti in enkratnosti, zna vstopati z njim v medsebojne odnose tako, da prispeva ne le k svojemu blagostanju, temveč tudi k blagostanju druge osebe. Temeljni pogoj za razvijanje te kompetence je človekova odprtost ne le do sebe, temveč zlasti do drugega človeka.
Socialna kompetenca je zmožnost osebe, da razume svet drugih ljudi. Zajema zmožnost za socialno zavedanje in družbeni vpliv. Povečevanje teh zmožnosti pomeni boljše razumevanje socialnega in družbenega življenja ter večji vpliv nanj.
Vidimo torej, da kompetenci nista mačji kašelj. Zahtevni sta zlasti zato, ker terjata od človeka preseganje zaprtosti vase, egocentričnosti, sebičnosti in egoizma. Pomembni sta prav zaradi tega in potrjujeta, da je človek najprej in bistveno socialno oziroma družbeno bitje, bitje odnosov. Pomembni sta tudi zato, ker so ljudje praviloma navajeni, tako so navadno vzgojeni, da so egocentričnost, sebičnost in kult individualizma naravna stanja, ki veljajo za vse ljudi. Če prištejemo k temu narcizem sodobnega neoliberalnega življenja in ideološke dejavnike, ki silijo ljudi k osamljeni skrbi zase, povzpetništvu, komercializiranju vsakdanjega življenja, potrošništvu in sanjanju, kako uspeti v izrazito hierarhičnem svetu, dobimo zahtevno mešanico, zaradi katere je težko delovati samostojno, razumno in tako, da ima človek občutek duhovne izpolnjenosti, sreče, zadovoljstva z življenjem in blagostanja (well-being).
Če sta orisani kompetenci pomembni za dobro in srečno življenje v blagostanju, je vredno pregledati še najnovejše raziskave s tega področja.
Kako torej merimo srečo, kako objektivno ugotoviti, kdaj so ljudje srečni, kako srečni so, zlasti pa nas zanima, ali res živimo v svetu, v katerem se sreča ljudi povečuje?
Knjiga z naslovom Measuring Happiness: The Economics of Well-being (Joachim Weimann; Andreas Knabe; Ronnie Schöb, MIT Press, 2014) prinaša najnovejše odgovore na zapisana vprašanja. Na kratko jih lahko povzamemo.
Prvič. Prosocialno vedenje vodi k večji sreči. Del tega mehanizma je prirojen ali pridobljen v ranem otroštvu. Tako delovanje nagrajuje, če vzpostavljajo ljudje odnose. Vzpostavljanje stikov in komuniciranje z ljudmi sta dosti premalo.
Drugič. Za občutenje sreče in blagostanja je pomemben relativni položaj osebe v družbi. Zadovoljstvo merimo v razmerju do referenčnih točk.
Tretjič. Ljudje so srečnejši, če so bolj zdravi, in so bolj zdravi, ko so srečnejši.
Četrtič. Čustveno blagostanje (emotional well-being) se nanaša na afektivno blagostanje (affective well-being), ki ga krepijo izključno čustva.
Petič. Dohodek je neposredno povezan z zadovoljstvom z življenjem (life satisfaction).
Šestič. Zadovoljstvo z življenjem je precej odvisno od čustvenega blagostanja (emotional well-being) ter občutenja smisla in razumnih življenjskih ciljev (meaning and purpose). Kopičenje prijetnih občutkov ne vodi k zadovoljstvu z življenjem (satisfied life).
Sedmič. Svojo srečo zaznavamo na genetsko določen način; evolucijsko je določeno, kako uporabljamo pri tem referenčne točke.
Osmič. Naši občutki niso dober pokazatelj, kako dobra ali slaba je naša aktualna življenjska situacija.
