Dušan Rutar
Zdi se, da sta individualizem, vsakdo skrbi zase in sanja, da bo uspel, ima močno voljo, trdo dela in se trudi, da bi dosegel zastavljene cilje, in samozavest čudoviti zmožnosti, ki krasita ljudi. Prav tako se zdi, da so današnji najstniki pogosteje kot v preteklih generacijah prepričani, da so neuspešni, da ne morejo uživati v življenju, da so zaskrbljeni, tesnobni, da imajo veliko občutkov manjvrednosti in celo nevrednosti, zaradi česar se poškodujejo in nekateri skušajo narediti samomor. V resnici to ni samo vtis, saj ga podpirajo objektivni podatki, o katerih poročajo raziskovalci, kot je, na primer, ameriška psihologinja Jean Twenge. Psihologinja ugotavlja, da bi nas morale številke skrbeti. Dejansko se dogaja z mlado generacijo nekaj povsem nepričakovanega, saj živijo v svetu izobilja, v družbah znanja in neverjetnega tehnološkega napredka, v katerih imajo na voljo več priložnosti za osebnostno ter duhovno razvijanje in uživanje življenja kot katerakoli generacija pred njimi. Kaj se torej dogaja?
Dogaja se nekaj, nadaljuje psihologinja, kar spreminja občutenje sebe in lastne vrednosti, samozavest, samospoštovanje, osebnostne lastnosti in zmožnosti, kot so rezilientnost, zmožnost odločanja, prenašanje naporov. Povečuje se depresivno občutenje življenja, povečuje in širi se tesnoba. To seveda ne pomeni, da so depresivni in tesnobni kar vsi mladi ljudje, daleč od tega, obstajajo pa trendi.
Kaj je torej danes drugače, kako se je spremenilo okolje, saj se genetika ne more spremeniti v tako kratkem času? Kakšne so razlike med življenjem današnjih mladih ljudi in življenjem njihovih staršev, ko so bili sami enako stari? Nekaj se je očitno spremenilo, saj so trendi dokazani in vztrajajo.
Dogaja se še nekaj drugega. V reviji Psychology Today (januar 2022) beremo članek, v katerem kanadski psihiater Ralph Lewis zapiše: V zadnjih letih veliko mladih, zlasti najstnikov, obišče psihiatre in včasih vztrajajo, da so tesnobni, depresivni, da imajo ADHD, avtistične motnje, PTSD … zdi se, da prav hočejo dobiti diagnozo.
Diagnoze sicer ne morejo dobiti, ker ne ustrezajo vsem kriterijem. A kaj se dogaja, zakaj bi nekdo prav želel dobiti diagnozo, ki je bila še pred kratkim sramotna nalepka?
Včasih je najbolje obiskati psihiatra in dobiti ustrezno obravnavo, toda Lewis poudarja, da je vse več mladih, ki dobesedno ne bi smeli srečati psihiatra, ker se ne dogaja nič takega v njihovih življenjih, da bi bilo to nujno. Zdi se, da se je znižala meja, onkraj katere je smiselno postaviti diagnozo.
Po drugi strani pa je prav tako res, da številni ljudje ne pridejo do psihiatrov in terapevtov, ki jih dejansko potrebujejo, ker jih je preprosto premalo ali pa so predragi.
Včasih mi kak najstnik reče, da je depresiven. Ko ga vprašam, kaj se dogaja in zakaj tako misli, mi odgovori, da je ta in ta športnik, ki je njegov idol, izgubil na tekmi, da priljubljeno moštvo ni zmagalo. Je to razlog za depresijo?
Ni, kajti v življenju se izmenjujejo zmage in porazi, vzponi in padci, življenje spremljajo tesnoba, občasni občutki nesmiselnosti, spraševanje, kdo sem v resnici in kakšna je moja vrednost, kako dober sem v nečem itd. Vse to je nujni sestavni del eksistence, zato ne bi smeli prehitro laično postavljati diagnoz in reči, da je kdo depresiven, nevrotičen ali celo zmešan.
Zagotovo pa je prav, da imajo ljudje priložnosti pogovarjati se o doživljanju sveta, življenja in sebe, drugih ljudi, o medsebojnih odnosih, lastnih občutkih, čustvih, izzivih, zaskrbljenosti, tesnobi, dilemah itd. In varnih prostorov, v katerih bi se o tem lahko učinkovito pogovarjali, je čisto premalo.
Premalo je tega, kar je zapisano v naslovu knjige, ki jo je napisal Lewis: Iskanje namena v brezbožnem svetu: zakaj nam je mar, tudi če vesolju ni (Finding Purpose in a Godless World: Why We Care Even If the Universe Doesn't).
