Dušan Rutar
Že iz naslova prispevka sledi, da vzgajanje otrok ne pomeni le njihovega čustvenega izobraževanja, saj zajema tudi čustveno izobraževanje staršev. In kaj to pomeni? Ljudje so navadno spontano prepričani, da je o izobraževanju smiselno govoriti zlasti takrat, ko se pogovarjamo o šoli, šolskih predmetih, prenašanju znanja. Učenje poteka kajpak tudi zunaj učilnic, toda zelo redko pomislijo, da je učenje, izobraževanje kakorkoli povezano s čustvi, na primer z ljubeznijo. Ne, čustva imamo v sebi, izražamo jih in vsakdo ima pravico, da jih izraža po svoje.
V resnici ni čisto tako, saj se otroci že od malega spontano učijo zadrževati nekatera čustva, na primer jezo, ker jim starši rečejo, da so taka čustva negativna, in da se jih je treba sramovati. Dečki tako naj ne bi jokali, ker se ne spodobi, medtem ko se od deklic to celo pričakuje. Prav tako se pričakuje, da so deklice bolj čustvene, karkoli že to pomeni, ker je domnevno taka njihova narava, medtem ko se od dečkov pričakuje več treznega razuma in manj izražanja neracionalnih čustev, zlasti strasti.
Učenje torej poteka že od samega začetka.
Kljub temu obstaja prepričanje, da čustva nekako spontano poznamo in prepoznavamo, da jih izražamo, da jih razumemo.
Ali bi bili radi srečni in zadovoljni v življenju? Imate tako visoka pričakovanja? Bi bili radi notranje izpolnjeni na delovnem mestu? Ni nujno, da imajo ljudje tako visoka pričakovanja, lahko pa jih imajo. In če jih imajo, je zgodba o čustvih precej drugačna.
Za orisana pričakovanja potrebujemo čustveno izobraževanje in potrebujemo duhovno izobraževanje. Samo narava nenadoma ni dovolj, ne zadošča.
Da bi postali čustveno in duhovno zrele osebnosti, se moramo izobraževati. Učiti se moramo. To pa najprej pomeni potrebo po dobrem, čustveno zrelem in duhovno zrelem učitelju. Ali učiteljici.
Takega učitelja ni lahko najti. Ni jih namreč veliko. Obstajajo, a so redki. Zakaj je tako? Ker je v šolah in v celotni kulturi še vedno premalo poudarjanja potrebe po čustvenem in duhovnem učenju. Še vedno se preveč poudarja prenašanje znanja, kopičenje informacij, učenje za ocene in točke in napredovanje, ki pa pogosto nima nobene zveze ne s čustvenim in ne z duhovnim napredovanjem ali zorenjem.
Poleg tega obstaja in se širi industrija, ki jo s tujko imenujemo self-help industry. To je industrija, ki izkorišča naivnost ljudi in njihovo pripravljenost verjeti laični ali popularni psihologiji, ki jim ponuja poenostavljene in pogosto povsem zgrešene zamisli, kako si človek pomaga sam, se razvija in zori – na primer čustveno in duhovno.
Življenje je zahtevno, zato je delovanje take industrije moralno in spoznavno sporno. Čustveno in duhovno zorenje je naporno, dolgotrajno in pogosto neuspešno početje. Ljudje smo namreč kompleksna in komplicirana bitja. In življenje ni biznis. Vsaj ne bi smelo biti, ne bi smeli verjeti, da je, ker ni.
Sprejmimo torej začetno spoznanje, de je čustveno in duhovno zorenje človeškega bitja zahtevno delo, ki ne prenese naivnih, trivialnih in preveč poenostavljenih zamisli.
V knjigi Sočutna šola se tako lotevam zahtevnega čustvenega in duhovnega učenja, ki je najtesneje prepleteno s sočutjem, z učenjem sočutja, sočutnega delovanja. Ker ga potrebujemo. Vsak človek namreč trpi. In vsakdo se sooča z lastnim hendikepom.
Učimo se torej o trpljenju in prenehanju trpljenja. Moramo se učiti, ker življenje ni prijazen večerni sprehod ob reki. Lahko je kdaj tudi to, gotovo pa je tudi trpljenje.
Vsak človek je zato ranjen in trpi. In nobene potrebe ni po perfekcionizmu, medsebojnem tekmovanju in sprenevedanju, kako perfektni ali celo popolni smo. Ker nismo. Nihče ni. Lahko pa se prepričamo, kako dobre odnose vzpostavljamo, če začnemo drug drugemu pripovedovati o lastnem hendikepu, o lastnem trpljenju, o tem, kako zelo nam gre na živce vsakdanje priganjanje k produktivnosti, zaradi česar smo utrujeni in nam vedno znova zmanjka časa za čustva, za duhovnost in za pogovarjanje o tem, kar je zares pomembno v življenju.
Ki je kratko, zelo kratko.
