Dušan Rutar
H kateremu cilju stremimo, ko sodelujemo s starši? Ga moramo iznajti ali je določen že od nekdaj? Morda ga ne poznamo, morda ne vemo zanj, toda kljub temu obstaja. Včasih nas prešine, da ga vendarle poznamo, da intuitivno vemo zanj. Potem se poglobimo v razmišljanje o njem in končno spoznamo. Sodelovati s starši pomeni skupaj delati za dobre odnose z otroki, za to, kar zajema ideja dobrega. In odnosi vselej pomenijo, da nekaj dajemo in nekaj prejemamo; to ne velja le tedaj, ko vzgajamo otroke.
Ideja dobrega je v temelju povezana z ljubeznijo. In prava ljubezen pomeni učiti se ljubiti. Nihče ni po naravi opremljen z vednostjo, kaj pomeni prava ljubezen. In v teh časih je zlasti dobro, če razumemo, da za ljubezen ni treba, da smo popolni. In da ljubiti drugega niti slučajno ne pomeni želeti, da bi bil, na primer naš otrok, popoln. Popolnost nima z ljubeznijo čisto nobene zveze.
Nihče od nas ni popoln, nihče ne more biti popoln, celo če želi biti. Naši otroci niso popolni, a to še ne pomeni, da jih ne moremo ljubiti. Pravzaprav je ljubezen možna natanko zato, ker smo ljudje nepopolni. Popolni stroji se ne morejo ljubiti.
Na tem kraju mi hipoma pride na misel Kahlil Gibran, ki v svojem Preroku pred natanko stoletjem (1923) zapiše: Obstajajo tisti, ki dajejo malo od tega, kar imajo – to dajejo za priznanje in zaradi njihove skrite želje so njihovi darovi nezdravi. So pa tudi tisti, ki imajo malo in dajo vse. To so ljudje, ki verjamejo v življenje in bogastvo življenja in njihova skrinja ni nikoli prazna. So ljudje, ki dajejo z veseljem, in to veselje je njihova nagrada. In obstajajo tisti, ki dajejo z bolečino, in ta bolečina je njihov krst.
Sklepam in mislim, da imam prav, ko ugotovim: ko dajejo starši otrokom, bi morali dajati zaradi vere v življenje in njegovo bogastvo, zaradi ljubezni in v njenem imenu. Ne zaradi splošno sprejetih pričakovanj, v katere morda verjamejo še sami (otroci naj bi bili pridni, ubogljivi, disciplinirani, tekmovalni, uspešni etc.), temveč zaradi bogastva, ki ga ni mogoče izmeriti z denarjem, s premoženjem ali z dobrinami. In to ni lahko delo.
Otroci so sicer naši, toda niso naša lastnina. So otroci jutrišnjega dne, ki jih ljubi že danes. Zaradi ljubezni do njih želimo, da so srečni in da bodo srečni tudi v jutrišnjem dnevu, ki mu bodo pripadali, ko nas ne bo več.
Ker jih ljubimo, ne poznamo bolečine pri dajanju. Ali kot piše Gibran: In obstajajo tisti, ki dajejo in ne poznajo bolečine pri dajanju, niti ne iščejo veselja, niti ne dajejo s pozornostjo kreposti; dajejo tako, kakor v oddaljeni dolini mirta oddaja svoj vonj v prostor.
Mirta si ne reče, da bo oddajala vonj, ne odloči se, da bo to počela, češ da je to v njenem interesu; še manj se odloči, da bo to delala le, če bo imela od tega kak dobiček. Ne, mirta oddaja vonj in ta se širi, ker je to v njegovi naravi. A kar je v človekovi naravi, je treba skrbno izbrati, negovati in kultivirati, kajti človeško bitje lahko širi tudi to, kar zastruplja.
Morda je za starše in otroke, za njihove medsebojne odnose ključno tole spoznanje. Naloga staršev ni le zadovoljevanje otrokovih potreb. Njihova najpomembnejša naloga je, kako se uglasiti z otrokovim notranjim svetom, kako ga ljubiti prav zaradi nepopolnosti.
Sodelovati zato pomeni prispevati, pomeni dajati, kot je opisano. Zaradi takega dajanja ima na koncu vsakdo več, kot je imel na začetku. A saj ne dajemo, da bi imeli več. Dajemo, ker je to v naši naravi, dajemo, ker je veselje nad življenjem v samem dajanju.
