Dušan Rutar
Temeljne otrokove potrebe, poleg hrane, vode, kisika, so: potreba, da je slišan; potreba, da je viden in opažen; potreba, da je upoštevan; potreba, da je spoštovan; potreba, da je varen, potreba, da je sprejet, in potreba, da je spodbujan. Zadovoljevanje teh potreb je dobro; beseda dobro je drugo ime za njihovo zadovoljevanje. In je slabo, če potrebe niso zadovoljene v zadostni meri. In je zelo, zelo slabo, če sploh niso zadovoljene. Otrok ima po naravi dve možnosti, ko ga drugi človek vznemiri, poškoduje, spravi v neprijetno situacijo, žali, sramoti, ne upošteva, zanemarja, ne skrbi za naštete potrebe.
Prvi naravni mehanizem je beg iz neprijetne, škodljive, strupene situacije. Vse živali poznajo ta mehanizem, ki je evolucijski izdelek. Drugi naravni mehanizem je boj. Otrok se lahko upre, prosi drugega, naj preneha s svojim vedenjem.
Kaj pa, če ni mogoča niti prva niti druga izbira? Kaj se dogaja otroku, če je še naprej izpostavljen takemu toksičnemu vedenju in delovanju ljudi, ki so okoli njega?
Odgovor na zapisano vprašanje je preprost in razumljiv: stres postaja počasi osnovno stanje, v katerem so njegovo telo in možgani. Zaradi tega se povečuje možnost, da bo otrok kasneje razvil ADHD ali katero drugo bolezensko stanje, ki ga pogosto opisujejo z izrazom čustvene in vedenjske motnje.
Otrok bo razvil vedenje, naučil se ga bo, vedenje torej, ki ga opisujejo kot motnjo, toda ta motnja je naravni odziv na nemogoče življenje v toksičnem okolju, ki je samo po sebi še veliko večja motnja.
Otrok zato ni odgovoren ali celo 'kriv' za tako vedenje – odgovorno je okolje. Niso odgovorni ali krivi njegovi geni – zopet je odgovorno okolje. V negujočem, skrbnem (nurturing), varnem in spodbudnem okolju otrok ne bi razvil takih oblik vedenja ali motenj. Otrok si vedenja namreč ne izmisli, da bi namerno škodil staršem ali jih vznemirjal.
V toksičnem okolju bo otrok morda postal zasvojen – na primer s sladkorji in z močno procesirano hrano. Njegovi možgani bodo mrzlično iskali možnosti za izhod, toda dokler se okolje ne spremeni, ima zelo malo možnosti, da ga strupeno ozračje ne poškoduje in rani.
Povzroči rane. Te so simbolne, simbolične, psihične, pa tudi telesne. Rane se lahko kajpak zacelijo, toda še vedno ostaja brazgotina. Možno pa je tudi, da se ne zacelijo. In otrok odraste, vendar določeno vedenje nenehno ponavlja, kot bi se vrtel okoli ran in brazgotin iz preteklosti. In dejansko se. Nenehno se vrača k njim, a se jih ne more dokončno in enkrat za vselej znebiti, saj ne ve, kako naj to naredi. Tako vedenje ga izčrpava, jemlje mu energijo, zato je vse bolj utrujen, lahko pa se tudi izčrpa.
Ključna beseda pri tem ni potreba. Ne, pomembnejša je beseda občutljivost, kot poudari v nekem pogovoru Gabor Maté. Starši pogosto narobe verjamejo, da otrok ne bi smel biti 'preveč občutljiv', češ da je življenje trdo in zahtevno, celo neizprosno. Včasih zato rečejo otroku, da bi moral zmanjšati svoja pričakovanja in dobiti trdo kožo, postati manj občutljiv.
A vse to je narobe. Je še slabše, kot če bi mu svetovali, naj se odreče eni ledvici, češ da ima dve. Občutljivost je namreč naravno stanje, potrebno za preživetje. Otroku na primer pove, kdaj je izpostavljen toksičnemu okolju, v katerem ga drugi ljudje lahko poškodujejo in ranijo. In nihče ne želi biti ranjen ali poškodovan. Ni namreč dobro, če si poškodovan ali ranjen.
Otrok želi biti po naravi spoštovan, slišan, viden, opažen, spodbujen, nagrajen, sprejet. Starši ga ne bi smeli vzgajati, češ da si mora vrednost šele zaslužiti – na primer z delom, z dobrimi ocenami, s pridnim vedenjem ali z ubogljivostjo.
Odrasli pogosto rečejo, da je nekaj dobro, če je naravno – to velja na primer za hrano. Če je naravna, je gotovo dobra, si mislijo.
Enako je z vzgojo. Upam si reči, da obstaja naravna vzgoja, ki zadovoljuje temeljne otrokove potrebe, orisane v tem dnevniškem zapisu, da bi otrok zrasel v razumno, odgovorno, samozavestno odraslo osebo, ki se sprejema in se ima rada, v osebo, zmožno avtentičnega, pristnega vedenja in delovanja, dobrih odnosov z drugimi ljudmi in dobrega življenja.
