Blogi v nobenem primeru ne izražajo mnenj ustanove (CIRIUS Kamnik)
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.

četrtek, 22. junij 2023

Sodelovanje s starši: kdo smo v resnici – 37.

Dušan Rutar

Zadnjič (8. junij 2023) sem na predavanju, ki to v resnici ni bilo, govoril o hendikepu. O tem, kdo smo v resnici. O tem, da nismo perfektni in popolni, da ni nobene razumne potrebe, da bi postali taki, da nismo čudoviti in krasni in fantastični. Da nismo super. Da smo najprej in predvsem – hendikepirani. Da smo poškodovani in ranjeni in ranljivi. Da trpimo in smo pogosto v stiski. Da delamo v življenju neumnosti in se pogosto grozovito slabo, neracionalno odločamo. Da smo podrejeni mehanizmu, ki ga je Freud imenoval prisila k ponavljanju. Da velikokrat nimamo pojma, zakaj nekaj počnemo, zakaj ponavljamo vzorce in geste in vedenje celo tedaj, ko nočemo, ker smo si obljubili, da ne bomo več in da se bomo poboljšali. Težko se je poboljšati – samo priznajmo si to, pa bo že veliko bolje. Tako sem govoril. Potem sem predstavil knjigo Sočutna šola. Kajti sočutje močno potrebujemo. Potrebujemo ga veliko bolj, kot si morda mislimo in kot si morda želimo. Ljudje smo racionalna, razumna bitja, a se pogosto obnašamo nerazumno in neracionalno. Narobe se odločamo in vlečemo slabe poteze. Namesto da bi se pogovarjali o lastnem hendikepu, se trudimo prepričevati drug drugega, kako dobro nam gre, kako krasni in super smo, kje vse smo že bili, kaj smo videli, prebrali, slišali, koliko zaslužimo, kako srečni in zadovoljni smo, koliko blagostanja uživamo. Dokazujemo si, kako produktivni smo, v resnici pa ne vemo, zakaj tako močno verjamemo v produktivnost, od kod potreba po njej.

Ljudje se obupno malo pogovarjajo. Pogovarjati bi se morali bistveno več, ker so komplicirana, kompleksna bitja, ki pogosto ne razumejo niti sebe, da o razumevanju drugih sploh ne govorim. Učijo se raznih strategij in delajo po modelih, sledijo gurujem samopomoči in si skušajo pomagati, a ne pomaga dosti. Še vedno se premalo pogovarjajo – zlasti o hendikepu.

Poleg tega si premalo zaupajo. Nekateri avtorji trdijo, da smo ljudje sebična bitja, toda sam se povsem strinjam z Alainom de Bottonom, ki vztraja, da smo večinoma čisto premalo sebični.

Klanjamo se drugim, stalno premlevamo, kaj bi drugi radi od nas, kaj bodo rekli o nas, pogosto smo zaskrbljeni, ne upamo si privoščiti časa zase, češ da je treba nenehno delati – za denar, za druge, za šefe, za imaginarije …

Paradoks ljudi je, da tako rekoč ves čas tekmujejo drug z drugim, vendar se obenem bojijo slediti lastnim željam, interesom in potrebam.

Obstaja potreba po sebičnosti. Ki ne pomeni, da človek grabi zase – tega je še preveč. Potreba po sebičnosti pomeni evolucijsko uganko, kajti kooperativne lastnosti so za posameznike lahko zelo drage, saj nima nihče zagotovila, da jih drugi posamezniki ne bodo izkoriščali. Sebični posamezniki grabijo zase in ne sodelujejo z drugimi posamezniki, kar preprosto pomeni, da izkoriščajo prispevke drugih, medtem ko sami prispevajo malo.

Za stabilnost družbenih sistemov je zapisano zelo pomembno, kajti veliko sebičnega delovanja jo lahko resno ogrozi. Torej lahko domnevamo, da je za stabilnost družbenega življenja pomembnejše sodelovanje. Zakaj potem govoriti o potrebi po sebičnosti?

Ko govorim o sebičnosti, mislim na posameznika, ki se mora zaščititi pred izkoriščanjem. Sebičnost ni izkoriščanje dobrosrčnosti drugih, temveč je zaščita pred njihovim izkoriščanjem.

Šele tako zaščiteni posameznik je dobro opremljen za dobre medsebojne odnose, v katerih daje drugim od svojih talentov ali darov. Sebičnost torej razumem kot obliko altruizma, kajti človek je socialno bitje po naravi, kar pomeni, da potrebuje za preživetje druge ljudi, tega pa se tudi zaveda. Njegovo prosocialno vedenje, na katerega je dobesedno obsojen, krepi vedenje in delovanje, ki ne koristi le drugim, temveč koristi tudi njemu.

Sebičnost ne pomeni pridobivanja za lastne koristi na račun drugih ljudi, temveč pomeni krepitev sebe za večjo odprtost do drugih.