Dušan Rutar
Izkaže se, da je otrok pri pouku nemiren, da se neprimerno vede do učiteljice, da brca in se zaganja vanjo, jo kdaj celo udari ali pljune vanjo. Tako neprimerno otrokovo vedenje kar kliče po protokolih za preprečevanje neprimernega ali neželenega vedenja, zlasti pa po psihološki obravnavi, zato ni čudno, da učiteljica prej ali slej pobara bližnjega psihologa z željo po otrokovi obravnavi v njegovi pisarni. Toda psiholog reče, da bi raje najprej podrobneje preučil odnos v razredu ali odnose, saj ne obstaja en sam. Preučil bi odnose med učiteljico in otroki. A zakaj bi preučeval otrokove odnose, zakaj ne bi raje povabil otroka v svojo pisarno, da bi ga tam obravnaval, kot se reče, iz oči v oči? Zakaj bi k sodelovanju pritegnil še učiteljico, ki je sicer vsak dan nekaj ur v odnosu z otrokom?
Psiholog predlaga zapisano zato, ker ima izkušnje in je prebral vsaj nekaj sodobnih študij, ki dokazujejo, kar sledi.
Številne psihološke študije so doslej dokazale, da je za otrokovo duševno zdravje, zlasti za njegovo čustveno življenje in vedenje, zelo pomembno življenje v družini, natančneje kakovost medsebojnih odnosov v njej. Nanje pomembno vplivajo vsakdanje stiske staršev, izzivi in problemi, s katerimi se soočajo, zlasti pa načini in strategije, kako jih rešujejo.
Podobno lahko rečemo tudi za življenje zunaj družine, na primer v šolah in vrtcih. Tudi tam na otrokovo čustveno doživljanje in odzivanje vplivajo vzgojitelji in učitelji, in sicer z načini, kako se sami soočajo z izzivi in s problemi vsakdanjega življenja, zlasti čustvenega.
Tako je dokazano, da na počutje otrok vpliva ne le počutje staršev, temveč tudi počutje vzgojiteljev in učiteljev. Njihove stiske, stres, negotovost, tesnobna stanja zmanjšujejo zmožnosti za sočutje, to pa vpliva na čustveno odzivanje otrok. Torej ne smemo naivno misliti, da otrok sam odloča o svojem čustvenem odzivanju, da se v razredu odziva na določene načine zato, ker je len, ker se mu kdaj ne ljubi ali ker se zavestno odloči, da se bo odzival na natančno določen način – da bi na primer jezil učiteljico ali jo spravljal v slabo voljo.
Je pa zagotovo laže in preprosteje misliti, da tičijo vzroki otrokovega neprimernega vedenja v njem, na primer v njegovi notranjosti, recimo v genih ali pa v njegovi naravi. A kako potem vplivati nanj, saj genov ne moremo kar vklopiti ali izklopiti, narava pa se tudi ne spreminja že zgolj zato, ker mi tako želimo?
Gremo dalje. Obremenjeni starši, zlasti čustveno obremenjeni, praviloma ne uporabljajo najbolj učinkovitih načinov vzgajanja svojih otrok. Uporabljajo strategije, ki slabo vplivajo na medsebojne odnose. Ker so otroci in starši močno in zlasti čustveno povezani, se bo to prej ali slej poznalo na otrokovem vedenju. Tako na primer tesnobni, anksiozni in depresivni starši s svojimi načini odzivanja na otrokove potrebe, zlasti čustvene, povečujejo verjetnost, da bo tudi otrok razvil slabe strategije za soočanje z vsakdanjimi izzivi in problemi, in sicer tako, da bo pri tem ponotranjil tesnobo ali anksioznost svojih staršev, njihova depresivna razpoloženja in morda še katastrofična pričakovanja, kar pomeni, da bo vse manj kognitivno in čustveno učinkovit.
Obstaja torej množica psiholoških dokazov, da starši vplivajo na znake duševnega zdravja otrok in njihove simptome, obstajajo pa tudi dokazi, da otrokovo vedenje, čustveno doživljanje in razvijanje strategij za soočanje z izzivi, nazaj vplivajo na starše.
Vplivajo tudi na vzgojitelje in učitelje. Otroci vplivajo na njihovo duševno zdravje. Krog se sklene: starši, vzgojitelji, učitelji vplivajo na duševno zdravje otrok, duševno zdravje otrok vpliva nanje.
Iz študij in prakse vemo, da je za preprečevanje in zmanjševanje duševnih stisk in težav, ki jih razvijejo otroci, daleč najbolj učinkovito razvijanje starševskih veščin, tudi veščin vzgojiteljev in učiteljev, ne samotno obravnavanje otrok v psihologovi pisarni.
Programi, s katerimi starši, vzgojitelji in učitelji krepijo lastne veščine in zlasti strategije za oblikovanje varnega in spodbudnega okolja, v katerem rastejo in se vzgajajo oziroma učijo otroci, pa ne vplivajo ugodno le na duševno zdravje otrok, temveč tudi na duševno zdravje odraslih, s katerimi vstopajo otroci v odnose.
Osredotočanje izključno na otroka, morda še na njegove gene in občasno na polno Luno, ter njegovo obravnavanje, ko se pokažejo simptomi in se otrok neprimerno vede, je prepozno in daleč premalo učinkovito soočanje s kompleksnimi razsežnostmi duševnega zdravja, o katerem niti ne moremo smiselno govoriti, če ne začnemo pri kakovosti medsebojnih odnosov, ki pa so zopet možni le v širšem družbenem okolju.
Učinkovitejše so zgodnje intervencije, ki izhajajo iz znanstvenih spoznanj o pomenu in pomembnosti uravnavanja lastnih čustev, ki nam pomaga k oblikovanju kakovostnejših medsebojnih odnosov. Ti predstavljajo glavni vzvod za razumevanje prepletenosti duševnega zdravja staršev, duševnega zdravja otrok, uravnavanja čustev in učinkovitih strategij za soočanje z življenjem, za blagostanje (well-being) tako staršev kot otrok ter njihovih učiteljev in vzgojiteljev.
Učinkovitost vzgajanja otrok za socialno in čustveno inteligentno vedenje oziroma delovanje je neposredno povezana s tem, koliko se starši, vzgojitelji in učitelji čutijo samozavestne in sposobne reševati probleme in izzive, s katerimi se soočajo pri vzgajanju, kar pomeni, da je za to pomembno, kako dobro se počutijo v svoji vlogi.
Ključno pri vsem tem pa je, da je vzgojna učinkovitost odraslih bolj čustvena kakor kognitivna spremenljivka. In zopet smo pri kakovosti medsebojnih odnosov in uravnavanju lastnih čustev.
