Dušan Rutar
Otroci se zelo hitro naučijo maternega jezika. Za tako učenje ne potrebujejo šole. Dovolj je, da so v družbi drugih ljudi, s katerimi uporabljajo isti jezik. Obstaja pa tudi jezik čustev, ki se ga je prav tako mogoče naučiti. Otrok se tako nauči razumevati svoja čustva in čustva drugih ljudi, nauči se prepoznavati čustva pri sebi in drugih ljudeh. Nauči se čustvenega jezika in nauči se uravnavati svoja čustva. Pravimo, da razvija čustveno inteligentnost. Za kaj je ta pomembna? Čustvena inteligentnost ni pomembna le zaradi zaznavanja čustev, uporabe čustev za spodbujanje mišljenja, razumevanje čustev in upravljanje z njimi, pomembna je tudi za osebnostno rast in kakovost medsebojnih odnosov.
Kolikokrat slišimo, da ljudje zanemarjajo pomen čustev in si rečejo, da čustva niso pomembna. Da je pomembno delati in biti produktiven, da je v življenju treba potrpeti in preslišati določene zadeve. Še do nekaj let nazaj je veljalo, da so čustva zanemarljiv del človeških življenj, da jih je treba potlačiti in nekam odriniti, da se na primer za fantke ne spodobi jokati in da morajo biti deklice bolj čustvene, češ da je to v njihovi ženski naravi.
Danes vemo, kako zelo škodljivo je bilo tako razmišljanje in koliko čustveno poškodovanih ljudi je živelo, kako slabi so bili njihovi medsebojni odnosi, oropani čustvenega življenja.
V čustveno inteligentni šoli znamo bolje skrbeti za čustva in kakovost medsebojnih odnosov.
Skrbimo z razvijanjem medsebojnih odnosov. Izhajamo iz temeljnega spoznanja o naravi človekovih potreb, med katerimi je ključna potreba po odnosih, po bližini drugih ljudi. Psihologi in drugi svetovalni delavci tako na šolah delajo z odnosi in na odnosih, kajti človeški odnosi so medij, v katerem lahko učinkovito vplivajo na spremembe.
Enako velja za družinsko življenje. Otrokova čustvena inteligentnost ni posledica delovanja genov ali nebesnih teles, temveč je v prvi vrsti učinek medsebojnih odnosov s starši. Vzgojno uspešni starši so že čustveno inteligentni, tudi če ne poznajo tega izraza in niso prebrali nobene psihološke knjige o njej.
Za otroke je v sodobnem svetu zelo pomembno razvijanje čustvene inteligentnosti. Začne se z zavedanjem svojih čustev, ki jih ne odrivajo, ne skrivajo, ne potlačijo, temveč se jih učijo prepoznavati, učijo se jih kultivirati.
Čustveno inteligentni otroci se ne bojijo svoje jeze, ne bojijo se tako imenovanih negativnih čustev, kajti če se jih bojijo, se ne naučijo uravnavati jih, ker bežijo pred njimi in se skrivajo. Čustva so kljub temu tam, nekontrolirana, saj so bistveni del človekove narave, kar pomeni, da se jih ne moremo kar znebiti in se pretvarjati, da jih ni.
Pravzaprav se lahko tako vedemo, a to nas poškoduje.
Čustveno inteligentni starši, vzgojitelji in učitelji zato ne govorijo otrokom, da ne smejo kazati teh in onih čustev, da jih ne smejo imeti, da ni prav, da jih imajo, da se jim morajo nekako odreči.
Čustveno inteligentni svetovalci, starši, vzgojitelji ali učitelji so otrokom zgled, kako ravnati s čustvi, kar pa je čisto nekaj drugega kot odrivanje ali potlačitev čustev.
Temelj čustvene inteligentnosti je sočutje. Čustveno inteligentna šola je zato sočutna šola. Čustveno inteligentna družina je sočutna družina.
Sočutje terja zaznavanje in prepoznavanje, razumevanje čustvenih stanj drugega človeka ter zlasti njegovega trpljenja, njegove bolečine, njegove ranljivosti in njegove ranjenosti. Sočuten človek nazorno sporoča drugemu človeku, da ga razume, kar pomeni, da ga ne vrednoti, ne obsoja, ne kritizira, mu ne vsiljuje občutkov krivde ali manjvrednosti.
Sočutje je pristnost v odnosu do drugega bitja. Pristnost razumem kot odprtost do drugega in samega sebe. Odprtost je nujna za razumevanje svojih čustev in čustev drugih ljudi.
Mislim na brezpogojno pozitiven odnos, ki zlasti pomeni ohranjanje upanja. Ne praznega in naivnega optimizma, češ da bo vse v redu, temveč upanja kot močnega vzvoda odpornosti ali rezilientnosti.
Čustvena inteligentnost je brezpogojno povezana z upanjem kot organskim delom kakovostnih odnosov, s katerimi sledijo ljudje skupnim ciljem, pri tem pa si delijo čustvene izkušnje in aspiracije. Čustveno inteligentni ljudje, ki podpirajo in spodbujajo drug drugega, so bolj usmerjeni v prihodnost in imajo bolj realistična pričakovanja kakor čustveno poškodovani ljudje, ki jih čustvene rane vlečejo v preteklost ter zmanjšujejo njihove zmožnosti za kreativno delo in ljubezen.
