Dušan Rutar
Bržčas se vsakdo strinja, da je vzgajanje otrok zahtevno, dolgoletno, naporno delo, ki pa je lahko tudi polno radosti, veselja, dosežkov in uspehov. Vzgajanje razumemo kot zahtevno delo, ki zajema kultiviranje. A ne le mladega človeka, temveč tudi staršev. Zajema skrb za dobre medsebojne odnose, pa tudi skrb za dobro pogovarjanje, ki je mnogo več kot komuniciranje. Katere so torej osnovne koordinate kulture dobrega pogovarjanja? Začetni odgovor na vprašanje je trditev: večina ljudi prehitro in premočno presoja ter sodi druge ljudi. Izkušnje in psihološke raziskave potrjujejo zapisano.
Morda se zdi presenetljivo, toda osnovna, temeljna koordinata kulture dobrega pogovarjanja je – čustveno izobraževanje. Dobro pogovarjanje, na primer z otrokom, namreč ni le miselna telovadba v nizanju dobrih argumentov za ali proti, ni le brezhibno in logično korektno pogovarjanje. Je to, vendar je še nekaj drugega.
Čustveno izobraževanje je potrebno, ker imamo ljudje drug do drugega velika pričakovanja. Pričakujemo namreč, da nas drugi ljudje, sogovorci, ne le razumejo, temveč tudi spoštujejo, nas sprejemajo kot ljudi, ne kot hladne mašine, ki znajo logično misliti.
V pogovorih z drugimi ljudmi bi bili zato radi tudi izpolnjeni, ne le razumljeni. Želimo občutke in čustva, ki potrjujejo, da smo na pravi poti. Ljudje nismo le biološka bitja, temveč smo predvsem simbolna bitja, zato dajemo stvarem in dogodkom pomen. Za nas morajo imeti smisel.
Torej si želimo pogovarjanja, ki je smiselno, ki ima za nas pomen, želimo si takih pogovorov, ki nekam vodijo, ki so torej spiritualno, duhovno spodbudni.
Na tej točki verjetno večina ljudi reče, da so se že naučili živeti, da vedo, kako živeti, kaj početi v življenju, kako se vesti, kako se pogovarjati, kako komunicirati, kaj delati in kako. Nobenega problema.
Pa vendar vemo, da ljudje že dolga desetletja pogosto posegajo po psiholoških priročnikih, v katerih so nanizani vsem razumljivi in zelo konkretni nasveti za vsakdanje življenje, pa naj gre za spoznavanje samega sebe, razvijanje dobrih odnosov ali uspeh v življenju. Zakaj je tako, če pa obenem trdijo, da vse to že vedo?
Ker se zavedajo, da je življenje težko in zahtevno, in sicer za čisto vsakega človeka, čeprav nekateri dajejo vtis, da zanje zapisano ne velja. In ker naivno verjamejo, da lahko v priročnikih najdejo nove odgovore na zahtevna vprašanja.
Obstaja kar industrija priročnikov, ki prinašajo avtorjem in izdajateljem velikanske dobičke, toda realnost vsakdanjega življenja je zahtevnejša, je trša in s takimi nasveti se ji pogosto niti ne približamo kaj dosti, ker je preveč kompleksna.
Veliko naredimo že, če si priznamo, da je življenje zahtevno in da se je težko dobro pogovarjati, ker včasih preprosto ne najdemo dobrega sogovorca.
Prvi korak h kulturi dobrega pogovarjanja je torej iskreno in pošteno priznanje, da imamo v življenju cel kup težav in izzivov, da marsičesa kratko malo ne razumemo, da je v življenju veliko trpljenja. Nihče ni več, nihče ni boljši.
Potem se lahko pričnemo dobro pogovarjati.
Na začetku je sočutje. Dobro pogovarjanje je sočutno pogovarjanje. Kultura dobrega pogovarjanja temelji na sočutju in izhaja iz njega. Izhaja iz začetnega spoznanja, da smo vsi v istem čolnu, da trpimo in se v življenju včasih ne znajdemo.
Dobro pogovarjanje poudarja pomen drugega človeka, sogovorca bolj kakor logično pravilno izpeljane izjave ali trditve. In to ni pogovarjanje, v katerem dokazujemo sogovorcu, kako dobro nam gre, kako idilično je naše življenje, kaj vse znamo in zmoremo, kako vrhunski, skoraj idealni smo. Ker nismo. Nismo niti približno.
Dobro pogovarjanje ni pregovarjanje, ni dokazovanje, ni boj za prevlado, da zmagamo in premagamo drugega, ni kritiziranje, češ kakšni idioti so drugi ljudje, ni vrednotenje drugih, ni nalaganje občutkov krivde, ni moraliziranje in zlasti ni poučevanje, ponujanje nasvetov in predlogov, kako naj drugi živi in kaj naj dela.
Dobro pogovarjanje kultivira to, kar smo ljudje v samem jedru svoje biti. Smo ranljiva bitja, ranjena bitja, ki potrebujejo sočutje. Nismo stroji, perfektne mašine, ki delajo noč in dan ter dokazujejo drug drugemu, kako perfektni smo pri tem.
Verjetno se tudi vsakdo strinja, da v pogovarjanju z drugim človekom tega ne želimo raniti, poškodovati, prizadeti, premagati. In enako ne želimo, da bi on prizadel nas, ne želimo, da je vzvišen, neprijazen, aroganten, napadalen, strupen, zadirčen, kaznovalen. Pa vendar se vsak dan dogaja eno in drugo.
Vsakdo od nas je namreč hendikepiran, z vsakim je nekaj narobe, vsakdo je nekoliko poškodovan – če ne kognitivno, pa zagotovo odnosno in čustveno. Ni človeka na tem svetu, za katerega zapisano ne bi veljalo. Vsakdo ima svojo norost, kot bi rekel Alain de Botton.
Prav zato je kultiviranje dobrega pogovarjanje še pomembnejše.
