Dušan Rutar
Obstaja izraz »temna pedagogika«. Zakaj je nastal in kaj pomeni?
Ker so strokovnjaki pri preučevanju vzgojnih praks, ki so škodljive za otrokov razvoj, spoznali, da je prav, če prakse, ki ne podpirajo čustvenega, socialnega in osebnostnega razvoja otrok poimenujejo »strupena pedagogika«. Ker je zares strupena, saj zastruplja otroka in medsebojne odnose. Je taka pedagogika svetla ali temna? Je temna.Za temne vzgojne procese, postopke in mehanizme je torej značilno zastrupljanje ljudi in odnosov. Kako poteka tako zastrupljanje in kako ga prepoznamo?
Zastrupljanje praviloma poteka počasi in v majhnih odmerkih. Starši redkokdaj brutalno pretepajo svoje otroke in jim škodijo s silovitimi izbruhi besa, jeze ali celo sovraštva. Najpogosteje je zastrupljanje otrok in družinskih odnosov počasno ter ga je mogoče prepoznati šele čez čas. Za otroka je škodljiva predvsem pogostost sicer majhnih odmerkov strupa.
Zakaj je tako počasno zastrupljanje pomembno?
Pomembno je, če ga razumemo v luči temeljne otrokove potrebe. Otrok namreč ne potrebuje le hrane in pijače, potrebuje tudi varno vez s starši in občutek zadovoljenosti čustvenih potreb. Kaj to pomeni?
Pomeni, da otrok kljub hrani in vodi ne more preživeti brez občutka varnosti, bližine druge osebe, brez zaupanja vanjo, brez ustreznega čustvenega odzivanja staršev.
Otrok instinktivno zaupa, da bo drugi poskrbel zanj, mu nudil varnost, bližino, zaščito. Zaupa, da se bo nanj in na njegove potrebe odzival ustrezno, čeprav ne ve, kaj je ustrezno. Ne ve, zato pa čuti in to je čisto dovolj.
Otrok želi, da so starši ob njem, ko jih potrebuje, to ne pomeni, da morajo biti ob njem ves čas, da so na voljo, da se ustrezno odzivajo, da zagotavljajo občutek varnosti, občutek, da je svet stabilen, topel in predvidljiv. Želi, da ga starši sprejemajo, cenijo in spoštujejo, da ne pogojujejo takega sprejemanja, kot da bi moral otrok nekako dokazati staršem, da je vreden, da ga imajo radi. Ne, otrok želi, da ga starši sprejemajo brezpogojno, da ga cenijo in spoštujejo, ker obstaja.
Otrok, ki ima zadovoljene te temeljne potrebe, samozavestno in sproščeno raziskuje svet, ki se ga ne boji, se razvija in krepi občutek, da je svoboden, da mu starši ne zamerijo, da je tak, kakršen je. Vsekakor pa velja, da so starši največji in ultimativni učitelji, kot rečeno, zato je pomembno, kar sledi.
Otroci, ki jim predavajo, se naučijo predavati; če jih opominjajo, se naučijo opominjati; če jih grajajo, se naučijo grajati; če so zasmehovani, se naučijo zasmehovati; če so ponižani, se naučijo poniževati; če je njihova psiha ubita, se bodo naučili ubijati – edino vprašanje je, kdo bo ubit: oni sami, drugi ali oboji.[1]
Nikakor torej ne bi smeli pozabiti, kako močan je vpliv staršev na otroke, česa vsega se ti naučijo od njih v letih, ko so skupaj in so povezani na številne načine. So povezani in med njimi se razvijajo močni odnosi.
Če bodo starši dolga leta neodzivni ali nepredvidljivo odzivni na otroka, se bo ta naučil neodzivnosti in nepredvidljivosti tudi v odnosih z drugimi ljudmi, kar pomeni, da bo verjetno tak tudi sam. Naučil se bo namreč izogibati medsebojnim odnosom in bo ambivalenten oziroma negotov glede medsebojne naklonjenosti.
Vse to pa pomeni, da bo imel slabe medsebojne odnose, ker za dobre ne bo zmožen, taki odnosi pa ga bodo še dodatno poškodovali, saj so strupeni.
[1] Prav tam, str. 4.
