Dušan Rutar
Mlada ženska mi reče, da je depresivna. In kako veste, da ste depresivni, jo vprašam. Psihiatrinja mi je rekla, da sem, odgovori, zato mi je tudi predpisala antidepresive; saj je logično: če imaš depresijo, jemlješ nekaj, kar deluje proti njej, antidepresive, da je nekoč v prihodnosti ne bi imel več. Ne, nisem vas vprašal, kaj vam je rekla in kaj vam je predpisala, vprašal sem vas, kako vi veste, da je njena diagnoza ustrezna. Sledi zmeda. Nadaljujem: verjetno ne veste, da sta zanesljivost in veljavnost psihiatričnih diagnoz izjemno nizki. Več o tem lahko preberete v izvrstni študiji z naslovom Psychiatric classifications: validity and utility (World Psychiatry, 2016; 15(1): str. 26–31), ki jo je napisal avstralski raziskovalec Assen Jablensky. Njegov ključni poudarek je ta: Kljub nasprotnim zgodovinskim predpostavkam je malo dokazov, da je večina priznanih duševnih motenj ločena z naravnimi mejami. Diagnostične kategorije, opredeljene s kliničnimi sindromi, je treba obravnavati kot »veljavne« samo, če se izkaže, da so resnično diskretne entitete. In kako psihiatrinja ve, da je depresija enoznačno opisljiva in določljiva diskretna entiteta?
Mladenka potem nadaljuje. Vse se je pričelo, ko sem bila stara osem let. Takrat je mama prvič kričala name, da ocena prav dobro, štiri, ni dovolj, potem pa sklenila, da iz mene nikoli nič ne bo.
Materino vedenje se ponavlja do današnjega dne; predstavlja enega izmed tipov starševskega vedenja, ki jih na kratko predstavim na koncu tega zapisa. Je materino vedenje do otroka uvod v depresijo, ki jo pozdravijo antidepresivne tablete? Zdravijo tablete strupene odnose in toksične vzgojne prijeme staršev?
Ste imeli kdaj kot otrok izkušnjo, da staršem nikakor ne morete ustreči, da ne morete zadovoljiti njihove želje, ne glede na to, kako močno se trudite, ker je vedno premalo in še nekaj manjka, da bi bili zares in dokončno zadovoljni? Ste imeli izkušnjo, da vas ne cenijo in ne spoštujejo, da vas priganjajo, pa ne veste čisto natančno, kam, čemu in zakaj? So bile vmes tudi izkušnje, da vas strašijo, da rišejo katastrofe tipa iz tebe nikoli nič ne bo? Ste torej imeli dramatične izkušnje in se vam je kdaj zazdelo, da sovražite starše in se jih bojite? Si zdaj, ko ste odrasli in niste več odvisni od njih, želite, da bi zgodbo svojega življenja napisali na novo, z drugačnim besednjakom?
Jo bodo pomagale napisati tablete? Lahko tablete vplivajo na vzgojne starševske sloge, da bi bilo med starši manj toksičnih ljudi, ki z vzgojnimi prijemi zastrupljajo odnose z lastnimi otroki? Poglejmo na hitro, kateri so glavni toksični načini vzgajanja otrok; ni treba posebej poudarjati, da so slabi in destruktivni, sicer jih ne bi prepoznali kot strupene ali toksične.
V knjigi z naslovom Poisonous Parenting avtorici poglavja z enakim naslovom, avtorici sta Shea M. Dunham in Shannon B. Dermer, predstavita glavne tipe strupenega starševskega vzgojnega delovanja in vedenja takole.
Prvič. Starši, ki se pretvarjajo (the pageant parents). To so starši, ki poskušajo ustvariti otroka kot zrcalno sliko tega, kar si želijo biti sami. Ta vrsta staršev si pridobiva navidezno samospoštovanje z otrokovimi dosežki – resničnimi ali namišljenimi; lahko bi rekli, da se kitijo z otrokovim perjem. Od otrok pričakujejo, da bodo podobni njim, da bodo vsaj enako uspešni, kot so sami, če ne celo bolj. Različica takega tipa staršev so superzvezdniški starši, ki krčevito tekmujejo s svojimi potomci. Otroke na vse mogoče načine ves čas spominjajo, da nikoli ne bodo tako dobri, kot so sami (prav tam, str. 6–8).
Drugič. Zavračajoči starši (the dismissive parents). Taki starši niso povezani z otroki. So odsotni. Odsotni so fizično, zlasti pa socialno in čustveno. Morda je celo bolje reči, kot zapišeta tudi avtorici, da so taki starši nedosegljivi. Lahko so ob svojih otrocih, torej so fizično doma, vendar jih otrokovo življenje preprosto ne zanima, zato so v resnici, simbolno vzeto, nekje drugje; živijo v svojem svetu. Zdi se, da jih življenje lastnih otrok ne zanima. Taki starši imajo otroke, ker nekako verjamejo, da jih je treba imeti, ker jih odrasli pač imajo, ne pa zato, ker bi jih resnično želeli imeti.
Tretjič. Prezirljivi starši (contemptuous parents). So tožniki svojih otrok, njihovi sodniki in porota obenem. Nenehno omalovažujejo otroke, jih kritizirajo za vsako malenkost, obsojajo in čustveno izsiljujejo. Za njihovo vedenje do lastnih otrok so značilni sarkazem, cinizem, zmerjanje, zavijanje z očmi, posmehovanje, norčevanje in sovražni humor, ki izražajo prezir (prav tam, str. 10). Očitno je, da otrok ne marajo in da niso sposobni ljubiti jih. Nekateri dobesedno fanatično vztrajajo pri svojih sicer zgrešenih in nerazumnih stališčih do otrok, uporabljajo svojo moč in verjamejo, da so avtoriteta, ki mora prevladovati nad otrokom, ga nenehno nadzorovati in manipulirati z njim.
Za konec nujno vprašanje, ki si ga zastavljajo otroci. So strupeni starši taki, ker so zlobni, ali so tako zelo duševno in duhovno poškodovani, da kratko malo ne morejo in ne znajo biti drugačni? Jim lahko pri tem pomagajo tablete? Jih je treba zdraviti? Mislim, da znamo bolje.
Strinjam se z avtoricama, ki zapišeta, da strupeni starši ne morejo spremeniti preteklosti, lahko pa spremenijo prihodnost; protistrup za škodo, storjeno v preteklosti, je sočutno starševstvo (prav tam, str. 20).
Ne tablete, temveč sočutje. Strupeni starši se lahko naučijo biti sočutni. Če le ni prepozno, če niso preveč poškodovani. In če se želijo učiti, če niso že preveč utrujeni in izčrpani.
