Dušan Rutar
Večkrat imamo vtis, da moramo drugim ljudem vedno znova ugajati, da moramo biti ves čas nasmejani in dobre volje in da ne smemo pokazati, kako se v resnici počutimo, kaj doživljamo in kaj zares mislimo. Naučimo se igrati nekakšne socialne igre, da si drugi ljudje ne bi kaj slabega mislili o nas. Dejstvo pa je, da nas drugi ljudje v glavnem niti ne opazijo, da jim je bolj ali manj vseeno za nas, kar pomeni, da si o nas pravzaprav ne mislijo kaj dosti, če si sploh kaj. Zakaj smo potem tako obsedeni z idejo, da moramo nenehno paziti, kaj si bodo mislili o nas? In zakaj vzgajamo svoje otroke v istem napačnem prepričanju, da si drugi ljudje nekaj mislijo o nas? Večkrat sem že slišal, da so ljudje spremenili svoje vedenje šele po kakem šokantnem ali travmatičnem dogodku. Na primer po kakšni hudi diagnozi. Nenadoma nehajo ugajati drugim ljudem, paradoks pa je, da se potem počutijo bolje in da imajo boljše odnose z njimi, ne slabših. Postanejo bolj samozavestni in bolj cenijo sebe. Pravzaprav postanejo boljši ljudje.
Starši pogosto učijo svoje otroke, naj zatirajo lastne potrebe in želje, pričakovanja, občutke in čustva. Učijo jih, naj pripovedujejo drugim ljudem to, kar želijo slišati, da bi se počutili bolje. Naj se torej naučijo lagati.
Da, super mi je. Dobro mi gre. Vse je v redu. Ni problema, to bom naredil zate, potrudil se bom. To so vsakdanje izjave, ki jih izrekamo tudi tedaj, ko nam ni dobro, ko se počutimo bedno in mizerno, ko nimamo volje in energije, da bi kaj naredili za druge ljudi, ko se komaj vlečemo skozi življenje in bi najraje, da nas vsi pustijo pri miru. Lažemo drugim ljudem, obenem pa pridigamo lastnim otrokom, da ni lepo lagati, da morajo biti pošteni, iskreni in dobri.
Učimo in vzgajamo jih, da bi bili dobri ljudje, medtem pa sami lažemo, da se počutimo dobro celo tedaj, ko smo na tleh.
Resnično, ljudje porabijo veliko časa in energije, da ustvarjajo vtise, kako dobri ljudje so, medtem ko se številni ne počutijo dobro v sebi. Navzven kažejo, kako dobro je vse, navznoter pa je kaos. Niso zadovoljni s seboj, se pa trudijo narediti vtis na druge ljudi, da bi mislili, da so zadovoljni. Torej lažejo.
Čutijo tudi, da nimajo pravice reči Ne, zato lažejo še naprej. Ustvarjajo začarani krog stalnih laži in strupenih odnosov, ki se vlečejo še iz časa, ko so bili otroci in so se učili lagati sebi in drugim od staršev, ki so jih pogosto kritizirali ter doma ustvarjali dramo in kaos družinskih odnosov.
V takem začaranem krogu številni izgorijo, utrudijo se in pregorijo. Laganje jih preprosto izčrpa, ne znajo reči Ne. So nezadovoljni in počasi začnejo sovražiti sebe in druge ljudi, ki jim lažejo. Zdi se jim, da ne delajo dovolj, da naredijo premalo in so premalo vredni.
Otroci se naučijo verjeti, da reči Ne pomeni bolečino, zavrnitve, neuspeh, razočaranje in zapuščenost. Res je prav nasprotno, toda mnogi to odkrijejo šele pozno v življenju, nekateri pa sploh nikoli. Morda verjamejo vse življenje, da morajo biti »dobri« in da morajo »pomagati«, čeprav je v resnici tako vedenje in delovanje predvsem način, kako pridobivati pozornost, odobravanje, ljubezen in potrditve drugih ljudi.
Otroci se tako naučijo z laganjem izogniti konfliktom, kritikam, stresu, razočaranju, izgubi, zavrnitvi in zapuščenosti. Vsega tega se bojijo, zato še naprej lažejo sebi in drugim, čeprav morda že vedo, da so globoko v sebi vse bolj prestrašeni, da se izogibajo pristnim odnosom z drugimi ljudmi, da pravzaprav ne privoščijo sebi, da bi živeli bogatejše, bolj zdravo in bolj veselo življenje.
