Dušan Rutar
Za razumevanje odnosov med starši in otroki je zelo pomembno klasično spoznanje iz evolucijske psihologije: Otroci so zelo navezani na svoje starše, pa naj bodo ti »dobri« ali »slabi«. Spoznanje je koristno in uporabno zlasti takrat, ko se sprašujemo, kakšen pomen ima v naših življenjih skrb za drugega človeka – na primer starševska skrb za otroka ali katera koli skrb za drugega človeka. Zakaj je tako razmišljanje pomembno? Ker smo ljudje evolucijsko močno naravnani na negovalce, na ljudi, ki skrbijo za nas, ko smo otroci, na druge ljudi, ko smo stari in betežni, bolni ali potrebujemo nego iz katerega koli drugega razloga.
Povezave med negovalci in ljudmi, za katere skrbijo, so vselej izjemno močne, in sicer kognitivno, čustveno in socialno. So tako močne, da so otroci navezani celo na starše, ki bi jih lahko imenovali »slabi«.
Navezanost na drugega človeka zajema predvsem iskanje pomiritve, varnosti in pozornosti. Ljudje vsaj od rojstva naprej težimo k pozornosti drugih ljudi, k podpori in toplini. To velja za vsakega človeka, celo za ljudi, ki se tega niti ne zavedajo in včasih rečejo, zlasti moški, da vsega tega ne potrebujejo. Taka nagnjenost je namreč evolucijska in je dobesedno vgrajena v človeška bitja, kar pomeni, da je tam, tudi če jo zanikamo.
O moči orisane navezanosti pričajo tudi otroci in odrasli ljudje, ki so negotovo navezani na negovalce in skrbnike. Nanje so namreč navezani tudi tedaj, ko jim slednji ne zagotavljajo topline in varnosti. Tudi negotovi in tesnobni dojenčki so torej navezani na starše ali skrbnike, kar je dodatno pomembno za razumevanje tega, kar sledi.
Pomembno je za razumevanje človekove potrebe po navezanosti na drugega človeka. Primer. Celo destruktivni starši, pijani očetje, zanemarjene matere, nasilni starši etc., so deležni otrokovega hrepenenja po tolažbi, varnosti in bližini. Otroci se usmerjajo k njim in če ne dobijo ustreznega odziva, se kasneje zelo podobno usmerjajo k drugim drugim ljudem, kot so partnerji, prijatelji, terapevti.
Vidimo torej, da ne le otroci, temveč vsi ljudje močno potrebujejo bližino drugih ljudi, tolažbo, občutke pripadnosti in zlasti varnosti. Povejmo isto še nekoliko natančneje.
Navezanost na drugega človeka ni ključna le za razumevanje narave medsebojnih odnosov, temveč je pomembna tudi za razumevanje same narave človeških bitij, odgovora na vprašanje, kaj pomeni biti človek.
Ljudje potrebujemo drug drugega in hrepenimo po uglašenosti, po natančnem medsebojnem zaznavanju in ustreznem odzivanju. Vse to je odločilno zlasti v času, ko smo negotovi, pod stresom, ko ne vemo, kako v življenju naprej.
Iz povedanega že lahko sklepamo: varna navezanost na drugega človeka je eden od temeljev srečnega, stabilnega in predanega medsebojnega odnosa.
Ne smemo pa biti naivni in verjeti, da je vsaka navezanost na drugega že varna, da je vsak odnos varen. Ker preprosto ni.
Ko otroci ne doživljajo svojih staršev kot odzivnih, ko se ti ne odzivajo ustrezno na orisane potrebe in hrepenenje, nastopijo resne težave. Otroci namreč doživljajo starše kot nedostopne in neodzivne, vse to pa zaznamujejo tesnoba, vznemirjenost, napetost in jeza.
Najslabše pri tem pa je, da starši po navadi prepoznajo v otrocih našteta stanja, vendar pogosto prehitro sklepajo, da je z otrokom »nekaj narobe«, in ga pošljejo k psihologu, namesto da bi se k njemu odpravili sami.
Karseda hitro bi namreč morali spoznati, kako sami ogrožajo otrokovo sicer naravno navezanost in kako škodijo medsebojnim odnosom. Grožnje navezanosti namreč poškodujejo odnos, ki začne razpadati kljub otrokovemu hrepenenju in želji, da ne bi razpadel.
Zakaj je torej dobro in koristno dobiti vpogled v lastno odzivanje na druge ljudi? Ker neustrezno, neodzivno odzivanje sega daleč v preteklost, ko smo bili sami otroci in smo bili žrtve slabega starševstva, zaradi česar kasneje lastno negotovost, pomanjkljivosti in strahove iz otroštva vnašamo v odnose z drugimi ljudmi, ki pa si tega ne zaslužijo.
Avtorji in avtorice imajo zato prav, ko poudarjajo, da so starši ultimativni učitelji. Ali kot zapišeta Shea M. Dunham in Shannon B. Dermer v poglavju z naslovom Strupeno starševstvo: Starši so največji učitelji. Svoje otroke učijo, kaj naj si mislijo o svetu, kaj je pomembno ali nepomembno, in o lastni vrednosti (Hughes, 2009). Otroci se od svojih staršev odkrito ali prikrito učijo o tem, koga ljubiti, kako ljubiti, kako biti ljubljen in kako (ali celo če) naj ljubijo sebe (str. 1).[1]
[1] Poglavje je del knjige z naslovom Poisonous Parenting: Toxic Relationships Between Parents and Their Adult Children (Shea M. Dunham, Shannon B. Dermer, Jon Carlson (ured.)), Routledge, 2011.
