Dušan Rutar
Ko se kot odrasli ljudje spominjamo otroštva, na primer v terapiji ali analizi, se začnemo boleče zavedati, kako nenavaden čas je bil to, čeprav smo bili dolgo močno prepričani, da smo imeli lepo otroštvo. V resnici pa smo bili velikokrat zmedeni, bilo nas je strah vrste stvari, večine zadev okoli sebe nismo razumeli, včasih smo bili osamljeni, zlasti pa smo živeli v okoliščinah, v katerih pogosto nismo zmogli tega, kar so pričakovali odrasli od nas. Veliko pričakovanj in zahtev je presegalo naše sposobnosti in zmožnosti, odrasli velikokrat preprosto niso razumeli, kaj zares zmoremo in česa ne zmoremo. Ne zato, ker bi bili trmasti ali bi se odločili, da nečesa ne bomo naredili, temveč zato, ker so pričakovanja kratko malo presegala naše sposobnosti.
Morda je eno temeljnih spoznanj, do katerih se dokopljemo na tak način, to, da kot otroci nismo bili sami krivi ali odgovorni za neuspehe, nered, kaos, težave in probleme, ki so nastajali. Šele kot odrasli ljudje za nazaj spoznavamo, da je bila porazdelitev krivde in odgovornosti pogosto nepravična, kajti večji del odgovornosti bi morali prevzeti starši in drugi odrasli ljudje, ne pa mi sami. Niso je prevzeli, temveč so nas kritizirali, nas krivili za vse mogoče in še nalagali krivdo na naša ramena, češ da se ne trudimo dovolj, da smo trmasti egoisti in da smo premalo hvaležni za vse, kar so naredili za nas.
Nepravična porazdelitev odgovornosti je vodila v zmotno razmišljanje, kaj vse smo naredili narobe, za kaj vse smo krivi, glede česa se nismo dovolj potrudili, čeprav bi se domnevno morali. Začeli smo se obremenjevati s krivdo, ki sploh ni bila naša, sprejemali smo jo, začutili smo nevrednost, kot da je krivda samo naša. Bili pa smo zgolj otroci.
Ko smo odraščali, smo bili zaradi vsega tega vse manj prijazni do sebe, jezili smo se nase, češ da se premalo trudimo, da nimamo dovolj močne volje, da smo leni in nesposobni egoisti. Skušali smo biti bolj vzdržljivi in močnejši, a se ni vselej izšlo. Veliko je bilo osamljenosti in občutkov, da nas odrasli še vedno ne razumejo in ne poslušajo. Imeli smo občutek, ki ni hotel izginiti, da ne verjamejo v nas ali pa verjamejo premalo, pa tudi občutek, da ne razumejo naše ranljivosti.
Nastajala je vrzel med tem, kar smo čutili globoko v sebi, da smo v resnici, in tem, kar je nastajalo na površju, tam, kamor je bil najpogosteje usmerjen pogled. Vrzel je spremljal občutek strahu, tesnobe, tudi groze. Nismo ga razumeli, bili smo premajhni. Bali smo se, da bo kdo odkril, kaj se zares dogaja znotraj nas, pod površjem, pod masko, ki smo si jo skušali nadeti – če bi se to zgodilo, bi nas bilo neskončno sram. Znašli smo se v pasti, iz katere nismo znali, bili smo zmedeni in negotovi. Skrivali smo prava občutja, prava čustva in prave misli, ker nas je bilo strah, da se bo kdo norčeval iz nas ali nas imel za neumne.
Upali smo, da nas bodo odrasli sprejemali in razumeli, bali smo se neuspeha, a se je ta vseeno zgodil. Potem smo še bolj verjeli, da je krivda zanj samo naša.
Takrat še nismo mogli vedeti, da je v življenju tako, da se vedno znova kaj zalomi, da odnosi med ljudmi niso vedno lepi in čudoviti in romantični, da nas nekateri družinski člani in sorodniki nikoli ne bodo razumeli ali imeli dovolj radi, da bomo imeli vse življenje nekaj sovražnikov, da se nekateri ljudje nikoli ne bodo postavili na našo stran niti takrat, ko bo na naši strani resnica, in bodo zaradi tega krivični do nas, da bodo vedno obstajali ljudje, ki dvomijo v nas, da nekaterim nikoli ne bomo všeč in da so tam zunaj tudi sadisti, psihopati in zlobni ljudje. Ne zato, ker so se tako odločili, temveč zato, ker so ranljivi in poškodovani tudi sami.
