Dušan Rutar
Tradicionalno vzgajanje otrok, denimo v 18. in 19. stoletju, je premoglo vsakdanji in vsakomur razumljivi besednjak, ki ga na kratko povzemam takole.
Poslušajte, vsi! Včasih se nismo zapletali, ko je šlo za vzgojo otrok. Nič od tega neumnega mazanja in zavijanja v vato, ki ga vidite danes na vsakem koraku! V 18. in 19. stoletju smo te male divje nesramneže znali spraviti v formo in bognedaj nam je to uspelo!
Najprej morate razumeti, da na otroke nismo gledali kot na dragocene majhne snežinke, ki jih je treba ščititi spredaj in zadaj. Bili so miniaturni odrasli, ki jih je bilo treba hitro oblikovati v pravo ljudstvo, pridno delovno silo. Čas je bil denar in nismo si mogli privoščiti, da bi se pozabavali. Treba je bilo delati, trdo in veliko. Zlato pravilo je bilo preprosto: ne varčuj s palico, ne razvajaj otroka. Lahko stavite svoje hlače, da smo si to vzeli k srcu! Dobro mlatenje je veljalo za naravnost zdravilno. A ne pozabite, to ni bila zloraba – šlo je za krepitev značaja, zelo preprosto. Življenje je bilo trdo in tudi človek mora biti trd. Nič mehkužnosti, kam pa pridemo.
Toda nikar ne mislite, da je bilo vse zgolj palica brez korenčka. Ne, tudi mi smo imeli svoje načine spodbujanja. Otroke je treba videti, in ne slišati ni bil le rek, bil je način življenja. Otrok je delal, kar smo mu naročili, bil je ubogljiv in priden, kot smo rekli, in morda – samo morda – bi ga kdaj pobožali po glavi ali bi dobil dodatek pri večerji.
Izobraževanje tudi ni bilo ljubkovanje njihovih krhkih umov, ki ves čas potrebuje spodbudno okolje. Branje, pisanje in aritmetika so bili vpleteni, pa naj bo hudič ali visoka voda. Niso zmogli recitirati ali povedati na pamet poštevanke? No, naj se raje udobno namestijo v tisti kot ali v oslovsko klop, da razmislijo, kako se drugič obnašati. Bilo je potoniti ali plavati, in za vraga, večina se jih je hitro naučila pasje veslati!
Veliko vlogo je imela tudi religija. Strah pred Vsemogočnim jim je bil navrtan v nos od prvega dne. Nič drugega kot grožnja z večnim prekletstvom, da bi otroka obdržali na pravem mestu, vedno pravim. Nedeljska šola ni bila izbirna – bila je redna kot urica in dvakrat bolj toga.
Delo je bilo še en pomemben del odraščanja. Navsezadnje so brezdelne roke hudičeva igrača. Takoj ko so se lahko kobacali, smo otroke dali na delo. Pometanje, prinašanje, skrb za otroka – vedno je bilo treba kaj narediti. In niti malo se ne pritožuj! Malo masti za komolec nikomur ne škodi.
Seveda smo fante in dekleta vzgajali različno kot kredo in sir. Fantje so bili okrepljeni, da so bili dedci, pravi moški – nič od tega, da bi jokal ali kazal čustva. Dekleta smo učili, da so prave dame, vse lepe in prijetne in molčeče, kadar moški govorijo. Šivanje, kuhanje in vedeti, kdaj zapreti svoja usta, so bile bistvene veščine vsake mlade gospodične.
Zdaj vem, kaj mislite – zveni ostro, kajne? Ampak naj vam povem, da je delovalo! Otroci so odraščali ob spoštovanju starejših, zavedanju vrednosti trdega dela in razumevanju svojega mesta v svetu. Nič od teh ogovarjanj in upravičenj, ki jih vidite te dni, protestov in uporov in vsakdo bi delal nekaj po svoje!
Torej imate pred sabo – vzgojo otrok, stil stare šole. Ni bilo lepo, ni bilo nežno, bilo pa je zelo življenjsko in je opravilo delo. Če mene vprašate, bi današnjim otrokom ustrezala malo te staromodne discipline. Morda bi jim dalo nekaj smisla!
