Dušan Rutar
Še vedno vztrajam pri psihoanalizi, ki je za pripovedovanje. Je za pripovedi, zgodbe. Je talking cure. Obstaja način pogovarjanja in pripovedovanja, ki zdravi. Obstaja zdravljenje, ki ustvarja pripovedi.
Freud poudarja pomen ustvarjalnosti in ljubezni. In tega, kar človeka ovira ali onemogoča, da bi ljubil in bil ustvarjalen, zato je izumil analitični proces.
Analitični proces vodi ven. Ven iz bolečine, trpljenja, iracionalnosti, zmedenosti in nemoči. Ustvarja pot k življenju, ustvarjalnosti in ljubezni. Ustvarja pot in ustvarja zgodbo. To je pripoved o bolečini in je pripoved o poti skozi bolečino, z njo. Je o poti skozi življenje, ki je polna negotovosti in odvisnosti.
Analiza ustvarja odprto in pošteno pripoved o življenju. V njej ni nobenega sprenevedanja, ni manipuliranja, ni iluzij in ni bega pred bolečino.
Pripoved o življenju nas varuje in ščiti pred žalostjo. Varuje nas pred smrtjo in pred bolečim razmišljanjem o njej. Z njo iznajdemo novo pot k življenju. Je pot nazaj – ne v preteklost, temveč naprej, k življenju. Bolečina nas namreč odvrača od življenja, potiska nas v temo, kjer nas je strah in kjer smo samotni.
Star terapevtski pregovor je, da mnogi pacienti pridejo na zdravljenje, ker si želijo spremembe – vendar ni nujno, da se želijo spremeniti, pravi psihoterapevtka Moya Sarner. Ima prav. Obstaja namreč bistvena razlika med človeško željo, da se nekaj spremeni, da se spremenijo drugi ljudje, da se spremeni družba, da se spremeni svet, in željo, da se spremeni sam.
Spreminjati se je težko. Ni lahko in sprememba ne pride hitro. Del nas se namreč brani pred spremembami, noče jih, hoče, da vse ostane, kot je. Želi, da se spremeni nekdo drug, da se spremeni svet, če se že mora kaj spreminjati. Naj torej vse ostane enako, si misli. Del nas izbira varnejše življenje namesto boljšega, poudarja psihoterapevtka Sarner.
Zakaj bi torej prevzemal odgovornost nase, če pa so za vse, kar je narobe v mojem življenju, krivi drugi? Za naše težave so krivi drugi, na primer starši. Če smo nekje obtičali, je za to kriva družba. Ali pa so krivi geni. Morda je to v naši naravi, ki smo jo podedovali, kar zopet pomeni, da nismo sami odgovorni zanjo.
Čisto drugačno je razmišljanje, da kljub vsemu lahko prevzamemo odgovornost za svoj del, s katerim prispevamo, da nekaj vedno znova ponovimo, da se nekateri vzorci našega vedenja in delovanja ne spremenijo. Ponavljamo jih in za ponavljanje ni odgovorna družba, niso odgovorne zvezde na nebu in niso odgovorne kozmične energije. Odgovorni smo sami.
»Delo na sebi« se začne z razumevanjem. Začne se z razumevanjem svojega deleža, lastne vloge pri tem, da smo, kakršni smo. Tako razumevanje pomeni sprejemanje odgovornosti, pomeni spoznanje, da v končni fazi vendarle sami izbiramo. Predstavlja odmik od prepričanja, da se nam izbire kar zgodijo, da se nam življenje dogaja, ne da bi imeli kaj pri tem.
Zares zrastemo samo tako, da globoko doživimo in razumemo, da življenje ni nekaj, kar se nam dogaja, da je nekaj, kar izbiramo. Da se torej lahko odločamo, da se vselej že odločamo, čeprav mislimo, da je vse že določeno in odločeno, da odločajo drugi, da sami sploh ne moremo odločati.
