Dušan Rutar
Navidezno je sodobno vzgajanje otrok subverzivno, nekaterim ljudem pa se zdi tudi tako permisivno, da je problematično. Otroci imajo namreč domnevno na voljo zelo veliko dobrin in priložnosti, možnosti, da sanjajo in sledijo svojim sanjam, da se samouresničujejo, vsakdo na svoj način, kajpada, kajti vsak otrok je drugačen od vsakega drugega otroka, da so torej izvirni, drugačni, svobodni. Starši jih ves čas prijazno spodbujajo k samouresničevanju, h kreativnosti in k izpopolnjevanju, preseganju sebe. Otroci so svobodni, pravijo, da sledijo svojim željam, ne željam svojih staršev, tako kot včasih, željam vzgojiteljev ali učiteljev, da torej delajo, kar zares, neodvisno, avtentično želijo. Živijo v permisivni družbi, v kateri sicer ni dovoljeno čisto vse, je pa dovoljeno dovolj, da si lahko vsakdo izkrči svojo enkratno pot skozi življenje. Pa je to vse, kar lahko povemo o vzgajanju otrok v teh časih?
Zgornji odstavek je na videz pozitivna slika sodobnih praks vzgajanja otrok, s poudarkom na svobodi, samouresničevanju in individualizmu. Vendar pa kritična sociološka analiza, zlasti tista, ki temelji na kritikah neoliberalizma, izziva ta rožnati pogled.
Najprej ga izzove tako, da pokaže na iluzijo izbire. Čeprav se zdi, da imajo otroci veliko možnosti in svoboščin, so te izbire v veliki meri iluzorne. Razpon »sprejemljivih« poti je namreč še vedno opredeljen z družbenimi normami in ekonomskimi imperativi. Svoboda, da sledijo »svojim sanjam«, je močno omejena s tem, kar se družbi (in zlasti trgu) zdi vredno.
Izziv stopnjujemo tako, da pokažemo na absurd individualizacije odgovornosti. Poudarek na samouresničevanju in osebni ustvarjalnosti je namreč mogoče uzreti kot del širšega neoliberalnega trenda k individualizaciji odgovornosti. Uspeh ali neuspeh v življenju tako postane izključno odgovornost posameznika, pri čemer se zakrijejo strukturne družbene neenakosti in sistemske ovire.
Te naj ostanejo neartikulirane, enako naj ostane prezrto poblagovljenje otroštva. »Veliko dobrin in priložnosti«, ki so na voljo otrokom, ima pogosto svojo ceno. To poblagovljenje izkušenj iz otroštva ustvarja in stopnjuje neenakosti, saj si vse družine ne morejo privoščiti takih priložnosti.
Posamezniki se ne smejo osredotočati na nič drugega kakor na zahtevo po samouresničevanju. Nenehno spodbujanje, da so izvirni, ustvarjalni in da spoznavajo sebe, lahko ustvari ogromen pritisk. Otroci morda čutijo, da so neuspešni, če ne živijo v skladu s temi ideali nenehnega samoizboljševanja in edinstvenosti.
Tržni ideali so pomembni, tako pa je tudi trženje identitete. Svoboda, da si otroci »utrejo lastno pot«, se pogosto prevede v svobodo konstruiranja tržne identitete. Otroci se zgodaj naučijo biti blagovne znamke, biti »samozavestni podjetniki«, v skladu z neoliberalnimi ideali.
Odraščajoči otroci ne zaznajo dobro skritega dela staršev. Mediji prav tako ne obravnavajo in ne pojasnijo ogromnega, pogosto nevidnega dela, ki se zahteva od staršev, da omogočijo domnevno »svoboden« razvoj svojih otrok. To pogosto nesorazmerno prizadene zlasti matere, kar krepi neenakosti med spoloma.
Zapisano zaokroži mit o meritokraciji. Zamisel, da lahko vsak otrok sledi svojim sanjam, če se le dovolj potrudi, krepi mit o meritokraciji, ki zanemarja sistemske neenakosti, ki temeljijo na rasi, razredu, spolu in drugih dejavnikih.
Zanemarjanje sistemskih neenakosti se dopolni z atomizacijo in s tekmovalnostjo. Ta model vzgoje otrok lahko ob slavljenju individualnosti prispeva k družbeni atomizaciji, razjedanju kolektivnih identitet in solidarnosti. Spodbuja lahko hipertekmovalno okolje, v katerem otroci tekmujejo drug proti drugemu za omejene vire in priložnosti.
Poudarjanje samouresničevanja in sledenja željam se ujema s tem, kar nekateri sociologi imenujejo »afektivni kapitalizem«, v katerem čustva in osebnosti postanejo produktivne sile, ki jih je treba upravljati in optimizirati.
S tem ko se tako močno osredotoča na individualni razvoj in uspeh, lahko ta model vzgoje otrok zanemari pomen kolektivne odgovornosti, državljanske angažiranosti in vključevanja skupnosti.
Kaj lahko dodamo, če si zastavimo še preprosto vprašanje, ki je na trenutke zelo aktualno. Ali se morda res približujemo koncu sveta?
Zavedamo se, da obstajajo določene meje, da je planet omejen, da so naravni viri omejeni, da na enak način kot doslej preprosto ne moremo več dolgo živeti, ker preveč porabljamo in izčrpavamo naravo. Nekaj v naših življenjih bi se moralo temeljito spremeniti. Torej bi se moralo spremeniti tudi vzgajanje otrok.
