Dušan Rutar
Kaj bomo delali na delavnicah čustvene inteligentnosti? Učili se bomo o medsebojnih odnosih. Naj pojasnim.
Moje dolgoletno »delo s starši« otrok s posebnimi potrebami je lepo premostilo dve izjemni sodobni filozofski perspektivi, ki se sprva zdita protislovni, v resnici pa se globoko dopolnjujeta in brez njiju ne moremo dobro razumeti niti psihološkega koncepta čustvene inteligentnosti niti naše globoko zasidrane zmožnosti za moralno delovanje. Naj ju zato za začetek orišem.
Koncept odprtosti Jean-Luca Nancyja in zamisel Emmanuela Lévinasa o neskončni odgovornosti do Drugega predstavljata dinamično dialektiko človeške eksistence – nenehno gibanje med ekspanzivno dojemljivostjo in globoko etično zavezanostjo.
Ko govorim o dojemljivosti, mislim na spoznavno prakso, s katero vsak dan postavljam pod vprašaj lastno znanje, dvomim vanj in raziskujem svet, da bi se dokopal do novih spoznanj.
Nancyjeva odprtost nakazuje, da je naš obstoj v bistvu bit-z, stalna izpostavljenost in ranljivost, ki razblinja toge meje med nami in svetom. Tako nismo izolirani subjekti, ločeni drug od drugega, temveč smo porozna, medsebojno povezana bitja, ki se nenehno oblikujejo in preoblikujejo skozi srečanja. Biti odprt zato pomeni sprejemati negotovost, ostajati dojemljiv za drugačnost in razumeti, da naša identiteta ni nikoli določena, temveč nastaja skozi čas oziroma se spreminja s časom.
Dojemljivost za drugačnost je temelj vsakega možnega odnosa ne le do drugih in drugačnih ljudi, temveč je tudi resna preizkušnja in vprašanje, kako v resnici sprejemamo drugačnost ljudi, ki so vnaprej označeni, da so drugačni, kot to velja za ljudi s posebnimi potrebami.
In vpetost v hierarhična družbena razmerja vnaprej preprečuje dojemljivost za drugačnost, saj tako vpeti ljudje hočejo le več istega, drugačnost pa jih v najslabšem primeru vznemirja in moti, medtem ko jih v najboljšem sili k toleranci in prenašanju.
Lévinasova neskončna odgovornost do drugega trdi, da srečanje z Drugim samo po sebi ustvarja etično zahtevo, ki je pred vsakim racionalnim izračunom. Naj ponovim in poudarim: že samo srečanje z drugim človekom ustvarja etično zahtevo, zato ta ni stvar našega ugotavljanja in odločanja, ali se bomo vedli etično ali ne. To ni vprašanje, saj je zahteva že vselej tu, nastala je davno pred našim prihodom na svet in se naravnava na nas. Pravo vprašanje zato je, ali se te zahteve sploh zavedamo in ali imamo dovolj poguma, da se ji odzovemo. Lahko smo namreč tudi brezbrižni.
Neskončno obličje Drugega nas torej kliče k odgovornosti, ki je niti ne moremo v celoti razumeti ali omejiti – je absolutna, asimetrična obveznost, ki presega vzajemnost. To pomeni obrat v našem sicer spontanem zaznavanju in razumevanju tega, kar želimo početi v življenju. Ni namreč vprašanje, kaj želimo ali kakšne so naše potrebe, vprašanje je, kaj Drugi pričakuje in zahteva od nas, da želimo ali potrebujemo. Zahteva je zelo velika.
Zagovarjam Léevinasovo najradikalnejšo etično trditev – absolutni primat Drugega, ki temeljito moti naše spontane narcistične in egocentrične predstave o sebi.
Resnični odgovor na to neskončno zahtevo terja askezo in globoko odrekanje, kenotično izpraznitev sebe, ki daleč presega običajne moralne okvire. Mimogrede: v krščanski tradiciji je kenoza (starogrško: κένωσις, romanizirano: kénōsis) »dejanje izpraznitve«, način, kako se je Jezus »izpraznil sebe«.
Kar je treba predati, ni nič manj kot celotna zgradba našega egocentričnega obstoja. To pomeni odpoved primarnosti osebne želje in opustitev ideje, da je življenje predvsem samoizpolnjevanje in nikoli zares končano zadovoljevanje svojih želja oziroma potreb. Pomeni tudi osvobajanje od iluzije, kako si posamezniki predstavljajo središče smiselnega obstoja, sprejemanje spoznanja, da se najbolj pristno pojavljamo šele skozi radikalno dovzetnost za potrebe Drugega.
Še zahtevnejše je opustiti preračunljivo racionalnost in transakcijsko razmišljanje, ki pogojujeta naša pričakovanja, da bomo takoj ali enakovredno nagrajeni za vse, kar počnemo. In morda najtežje: sprejemanje odgovornosti brez zagotavljanja vzajemnosti.
Razvijanje čustvene inteligentnosti pomeni tudi globoko razumevanje, da etično angažiranje ni pogajanje z drugimi ljudmi, kaj bo kdo storil in česa ne bo, temveč je brezpogojna predaja zahtevi, ki prihaja od Drugega.
Šele tako so podani pogoji, da odstranimo paradoksne zaščitne psihološke mehanizme, ki obenem ovirajo našo duhovno rast. Ko jih opustimo, postanemo ranljivi in dovolimo, da ranljivost Drugega prekinja naše skrbno zgrajene ter največkrat povsem iluzorne in zgrešene pripovedi ali predstave o sebi.
Avtonomija postane absolutna vrednota, priznanje, da resnična svoboda izhaja iz obveznosti, ne neodvisnosti, pa kompas, ki vedno kaže v pravo smer. Končno razumemo, da je naša subjektivnost v osnovi odnosna, pogojena z odnosi in odvisna od njih. Sprejmemo, da smo dobesedno narejeni iz odnosov in neskončne odgovornosti do drugih. Ostajamo odprti za radikalne preusmeritve, ki jih spodbujajo etična srečanja z drugimi in drugačnimi ljudmi, prekinjamo osebne načrte, ko se soočamo z nujnimi človeškimi potrebami, vsak trenutek življenja obravnavamo kot potencialno mesto transformativnega etičnega odzivanja.
Ne, nikakor ne mislim na mazohistično negacijo sebe, mislim na globoko preusmeritev in preobrazbo sebe. Ta od nas ne zahteva, da se uničimo, temveč da se razumemo drugače – kot bitja, ki so temeljno konstituirana z našo sposobnostjo odzivanja na Drugega. Prevpraševanje je res zahtevno. Zahteva nenehno prakso pozornosti, nenehno pripravljenost na prekinjanje, na postavljanje pod vprašaj, možnost, da so celo naše najbolj cenjene predpostavke o sebi in namenu radikalno izpodbijane. V bistvu se odrečemo iluziji suverene, vase zaprte subjektivnosti. Opustimo tolažilno fikcijo, da se življenje nanaša predvsem na naše individualne želje, dosežke ali samouresničevanje. Namesto tega postanemo priče in anketiranci – naše bitje je definirano z našo zmožnostjo slišati in odgovoriti na neskončni klic človeške ranljivosti.
Kako pa je orisano filozofsko razmišljanje o odprtosti in odgovornosti do drugega videti v vsakdanjem življenju?
Praktična vsakodnevna izvedba filozofskega razmisleka lahko
vključuje:
o prakse aktivnega poslušanja – sodelujte v pogovorih, v katerih resnično slišite drugo osebo, pri tem pa opustite obsojanje, vrednotenje in presojanje;
o vadite radikalno sočutje, tako da poskušate razumeti perspektive, ki so bistveno drugačne od vaših;
o dovolite, da vas izkušnje drugih resnično »prizadenejo« in spremenijo;
o naredite majhna, nepričakovana dejanja prijaznosti brez pričakovanja povračila;
o prepoznajte človečnost v skromnih delavcih, tujcih in posameznikih, ki so običajno nevidni;
o prekinite naključne diskriminatorne pripombe ali trenutke dehumanizacije;
o delite z drugimi ljudmi svoje negotovosti in omejitve;
o ustvarite prostore, kjer se drugi počutijo varne, da izrazijo svoj »pristni jaz«;
o priznajte, da je vaše razumevanje sebe vedno delno in nepopolno;
o ostanite odprti za spreminjanje svojih pogledov, ko se soočite s prepričljivimi alternativnimi perspektivami;
o vsako interakcijo obravnavajte kot potencialni trenutek poglobljenega učenja;
o zavedajte se, da vaša identiteta, zgrajena okoli ega, ni trdnjava, temveč so stalna pogajanja;
o zavedajte se, da neskončna odgovornost do drugega ne pomeni samoizničenja;
o gojite skrb zase poleg skrbi za druge – razumite, da ohranjanje lastne blaginje omogoča bolj pristno etično angažiranost do drugih.
Pri naštetih praksah ne gre za popolno izvedbo, temveč za stalno, ponižno predanost. Preoblikujejo filozofske koncepte iz abstraktnih teorij v žive izkušnje in ustvarjajo etiko srečevanj, ki priznavajo našo temeljno medsebojno povezanost. Cilj delavnic zato ni junaško reševanje vseh problemov, temveč je vztrajanje v dosledni pozornosti – biti odzivna, odgovorna prisotnost, ki priznava globoko skrivnost človeških odnosov.
