Dušan Rutar
V knjigi Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev: etika, starši in »uspešni« otroci skušam staršem približati idejo, s katero bi rad opisal temeljno, najglobljo eksistencialno izkušnjo, ki jo staršem prinese rojstvo otrok. Na tem kraju zato napišem pismo, ki bi ga kot oče poslal svoji hčerki ob njenem osemnajstem rojstnem dnevu.
Draga hčerka,
na ta posebni in izjemni dan – tvoj osemnajsti rojstni dan – razmišljam o najbolj transformativnem potovanju v svojem življenju, za katerega sem neizmerno hvaležen: biti tvoj oče. V tistem magičnem trenutku, ko si se rodila, nisi samo vstopila v moj svet; popolnoma si ga preoblikovala, ne da bi se tega sploh zavedala, zavedal se nisem niti sam, mu vlila nov pomen in podelila smisel, mi pokazala ljubezen, za katero niti nisem vedel, da obstaja in je mogoča. To je zahtevna, brezpogojna ljubezen do drugega človeka, popolna odprtost in predanost, pripravljenost odpovedati se svojemu narcizmu in svoji sebičnosti, je odgovorna skrb za drugega, kot bi rekel filozof. Dobro se spomnim dne, ko sem te prvič držal v rokah, to drobno, popolno bitje, ki me je pogledalo z očmi, za katere se je zdelo, da hkrati razumejo vse in nič, obenem pa popolnoma zaupajo, da bo vse v redu. V tistem globokem trenutku je bil moj celoten koncept ljubezni spisan na novo, saj prej nisem dobro razumel, kaj pomeni skrbeti za drugega, ker sem bil preveč ujet v skrb zase. Nisi bila le moj otrok; postala si moj največji učitelj, moj najgloblji navdih in moralni kompas, ki vedno kaže v pravo smer, le prepoznati jo moram. Spremljanje tvojega razvijanja in tvoje rasti je postalo najbolj nenavaden in razkošen privilegij, ki si ga lahko zamislim in na katerega sprva sploh nisem bil pripravljen. Bil sem priča tvoji siloviti odpornosti, tvojemu sočutju, tvojemu izjemnemu duhu. Z izzivi si se spoprijemala z milino in nenavadno močjo, ki me še danes vedno znova preseneča, čeprav ti je bilo včasih hudo in se ti je zdelo, da ne veš, kako naprej. O tem sva se pogovarjala, včasih dolgo v noč. Veliko. In za vse te pogovore in preživete ure s teboj sem neizmerno hvaležen. Tvoja prijaznost ni bila nikoli šibkost, temveč je bila moč, ki je napolnjevala tudi mene, moč, za katero vem, da te bo spretno kot nevidna močna roka popeljala skozi najbolj zapletene trenutke življenja, med katerimi bodo tudi težki trenutki izgube, osamljenosti in žalosti. Tvoja inteligentnost se ne nanaša le na akademske dosežke, temveč predvsem na sposobnost kritičnega razmišljanja, sočutja in razumevanja niansirane kompleksnosti sveta, ki je bilo vedno zavezano in predano ideji dobrega. Naučila si me več o pogumu, kot bi jaz lahko tebe. Tvoja neodvisnost, pripravljenost, da se zavzemaš za tisto, v kar verjameš, ker veš, da je dobro, tvoja predanost lastni duhovni rasti – zaradi teh lastnosti sem neizmerno ponosen. A to ni tista vrsta ponosa, ki zahteva lastništvo, temveč je ponos, ob katerem se obenem čutim ponižnega, da sem igral majhno vlogo pri tvojem postajanju.
Življenje ti bo prineslo nove izzive, trenutke dvomov in dogodke, ki bodo vztrajno preizkušali tvojo odločenost in te pretresali pri koreninah. Ne pozabi pa, da nisi nikoli sama. Moja ljubezen do tebe je brezpogojna, neomajna in sega daleč onkraj katerekoli fizične razdalje. V sebi nosiš neverjetno moč, odpornost, ki te bo vodila skozi vsako nevihto. Ko vstopaš v odraslost, vedi, da si ljubljena. Globoko. Popolnoma. Brez zadržkov.
Za vedno tvoj,
oče
