Dušan Rutar
Pripravljam se na izvajanje delavnic s področja čustvene inteligentnosti. Vrelec, iz katerega bom zajemal, so meditacije, ki jih ustvarja Joe Dispenza s svojo ekipo. Delavnic se močno veselim. Naj predstavim nekaj osnovnih zamisli, ki me vodijo pri njihovem načrtovanju.
Znanstveniki, ki spremljajo delo Joeja Dispenze, navroznanstveniki, kardiologi, fiziki in biokemiki, poročajo o pozitivnih učinkih meditacij na telo in dušo, poročajo pa tudi o učinkih, ki nastajajo, ko se veliko ljudi zbere na istem kraju in izvaja iste dejavnosti, med katerimi so ključne meditacije. Vplivajo predvsem na dvoje: na zavest o možnostih, ki jih imajo, da nekaj spremenijo v svojih življenjih; na zavest, da lahko naredijo nekaj, kar se jim je morda vse življenje zdelo nemogoče. Taka zavest vodi k spoznanju, da je celo domnevno nemogoče nenadoma mogoče. O tem pričajo tudi ljudje, ki pripovedujejo svoje zgodbe. Zares je izjemen občutek, ki nastane, ko si skupaj z nekaj tisoč ljudmi z vsega sveta, ki poslušajo enega samega človeka pripovedovati, kako radikalno se je spremenilo njegovo življenje zaradi meditacij.
Občutek je tako močan, da prevzame človeka in ga napolni do roba in čez, zato ga pretresejo silovita čustva kot še nikoli prej v življenju; pretresejo njegovo dušo in pretresejo njegovo telo. In vse to je zelo dobro.
Enako pomembna in koristna je zavest, da je nekaj v življenju mogoče narediti, spremeniti, da so spremembe možne tudi tedaj, ko se zdi, da niso. Nekaj izjemno optimističnega je v tem spoznanju. In zopet optimizem proizvaja močna čustva.
Prav čustva so eno najbolj zanemarjenih psiholoških področij vsakdanjega življenja. Ljudje se še vedno pogosto obnašajo do njih mačehovsko, delijo jih na »pozitivna« in »negativna«, bojijo se slednjih, zato jih zatirajo, pretirano slavijo ona druga in hočejo, da so nenehno navzoča. A čustveno življenje je neprimerno bolj zapleteno, kot si predstavlja vsakdanja naivna zavest. Zlasti pa je zelo pomembno, in sicer tako za duševno kot za telesno zdravje.
Človek se lahko čustveno bistveno spremeni. In take spremembe so vselej tudi telesne. Celo Dispenza pravi, da je včasih težko verjeti, ko vidi pred seboj človeka, ki je imel še nekaj časa nazaj metastaze po vsem telesu, potem pa izvidi pokažejo, da je povsem zdrav. A verjeti je mogoče.
Kakor je mogoče razumeti, da ljudje ustvarjajo toksične medsebojne odnose in toksična družinska okolja, v katerih zbolijo, in da ustvarjajo tudi zdravilne medsebojne odnose in zdravilna okolja, v katerih se pozdravijo.
Proces zdravljenja se prične z drugačnimi, novimi informacijami, ki omogočajo drugačno zaznavanje sveta in sebe v njem, drugačna čustva in drugačne občutke, ki jih spremlja drugačno vedenje. Včasih so spremembe zelo dramatične in presenetijo človeka, ki ni navajen niti na take občutke niti na taka čustva.
Drugačne ideje, na primer o sebi, ideje, ki jih človek zares sprejme, ne da jih zgolj ima, kot ima knjigo na polici, vodijo k novim izkušnjam, novim stanjem zavesti. V tej perspektivi postane očitno, kako malo k orisanim spremembam prispevajo predavanja in kako pomembne so ponavljajoča se skupinska srečanja na delavnicah.
Taka srečanja predstavljajo novo čustveno okolje in ga ustvarjajo. V njem se telo uči odzivati na nove načine, uči se novih vedenjskih vzorcev, ki se jih sicer ni mogoče naučiti na predavanjih. Na delavnicah in na skupinskih srečanjih je veliko večja verjetnost za to, kar imenujemo v žargonu personaliziranje informacij. To preprosto pomeni, da jih človek vgradi v svoje možgane, kjer postanejo nov organski del njegovega življenja.
Ko se to zgodi, se telo nauči izkusiti, kar možgani zgolj abstraktno vedo, kot vedno znova poudari Dispenza. Telo začuti in doživi, izkusi resnico filozofije, ki jo zastopajo možgani. Informacije niso več zgolj v možganih, lahko vplivajo celo na vklapljanje in izklapljanje genskih sekvenc. Človek postaja novo znanje, namesto da bi ga imel shranjenega v možganih. In ko se tako spreminja en človek, se počasi spreminjajo tudi ljudje okoli njega, saj vstopajo v nove, zdravilne odnose z njim.
