Jan Adlešič
Pojasnil naj bi, zakaj nisem prišel. Poglejte, sem pač okoren, sem se enkrat preveč ponovil v e-mailu. Neroden, sem še dodal. In kdo, ki me je kdaj uzrl, bi temu oporekal? Z mano je zelo očitno nekaj narobe: zaboden pogled, trilčkasta intonacija, krevsajoča hoja. In kot tak sem pri določeni starosti samoumevno prišel v domeno državnega zavoda, kateremu sem zdaj dolgoval obveznost predstaviti obseg svojega gospodarskega delovanja v zadnjih nekaj mesecih. Da jaz in beseda gospodar v nobenem kontekstu ne spadamo skupaj, je že dolgo stvar tihega dogovora med mano ter osebjem, se mi zdi, a obrazec ostaja, razumete. Zato narediš takole, da se po treh, štirih urah vzdramiš v svet, prav nasproten polnočnim veseljačenjem, ki nedružabne zadržujejo v njihovih sobah, in odrineš brez vseh kav, sadja in tega, saj imaš za seboj vendar zgodovino takšnih neusmiljenih juter slabosti z obetom nemogočih nalog v prav bližnji prihodnosti. No, ostaja vsaj obrazec izpolnjevanja obveznosti, če je bil že duh venomer tuj. Nismo zato pristali tukaj? Ne še. V široki biografski mreži nespoštovanja konvencij, padanja na iniciacijskih ritualih ter izvorne neustreznosti postavkam za človeka moškega, delavca, se mora vzdramiti samo ena nit in pogrneš še pri tej mali stvari, vsa ta leta pozneje, ko si že mislil, da ni več važno, in še vedno, tako kot vedno, je tu zavest o ponavljanju, o vzorcu tvojega izgubljanja. Težko se je potlej s slabostjo tako v želodcu kot v glavi nameniti izpolniti to obveznost, ki je bila v prostoru med pričakovano zaposljivostjo človeka, ki ustreza mojemu opisu, ter absolutno nezaposljivostjo mene kot človeka tako ali tako vsiljena od zunaj.
In čeprav se mi, ubogi pari, nestanovitnost najpogosteje odpušča, me slednja, moram priznati, iz dneva v dan rešuje. Še dobro, da živim v fragmentarnem stanju zavesti in se dejstva predstavljajo vsakič znova, če sploh. Kajti če bi bil ves čas prisiljen živeti z zavedanjem svoje celotne osebne zgodovine, bi gotovo znorel. Edino zdravo je, da spomine na to in ono norost, nespametnost, škodovanje in zatiranje ločujejo meglice spomina, saj bi podoživljanje tolikih zaporedij nenadzorovanih dogodkov lahko vodilo le v šok, kakršnega vidimo v vojnih filmih, in tudi v resnici zaradi spomina lastnih početij že leta izkušam stanja, ki so psihološkemu šoku na moč podobna.
In kolikor bolj so moji vrstniki in vrstnice, ki v teh prikaznih vedno znova nastopajo kot žrtve ali krvniki, pripravljeni pozabiti, prezreti ali pa celo odvrniti pogled, toliko manj nazorne te sekvence postanejo. Domišljati si, da se je vse zgodilo v drugem življenju! Upam, da bi bili tudi sami tega mnenja, če bi jih povprašal. Jaz pa ne verjamem več sebi, če se kdaj slučajno nisem samo slepil, temveč samo še človeku, ki je izjavil, da vse slabe stvari izvirajo iz človekove nesposobnosti sedeti na samem v sobi. In če naj bo cena sanj pol ure slabosti telesa in duha ali že spet kratkotrajno stanje nemočnega besa, je to zanemarljiv strošek za določen fatalizem, ki krepi zavedanje, kaj je na dani podlagi mogoče in kaj je prestopek. Venomer bom kriv jaz, ne splet naključij, bi moral napisati v opravičilu, in kriv sem že vseskozi, a mi ni treba, ker to že vsi vemo.
