Dušan Rutar
Dolga leta raziskovanja sveta obrodijo nekaj sadov. Človek postane počasi prepričan, da nekatere zadeve razume, toda obenem raste še eno prepričanje: da verjetno razume samo delček vsega, da obstaja mnogo več tega, česar ne razume in ne bo nikoli razumel. Morda pride ob tem do polnega izraza absurdnost ne tako redkega prepričanja sodobnih učencev in dijakov, da je zares vredna le ocena odlično in da vse druge ocene preprosto ne štejejo nič. Učenec, ki dobi odlično oceno, morda živi v zmotnem prepričanju, da je njegovo znanje odlično, ne ve pa, da je velik del znanja, za katerega je pravkar dobil tako oceno, zastarel že v trenutku, ko jo je dobil. In zlasti ne ve, da obstajajo celo v našem svetu stvari, ki jih nihče ne razume, in da je vesolje polno skrivnosti, ki jih morda ne bomo razumeli nikoli. Česa smo se potemtakem sploh naučili?
Življenje je zahtevno. Polno je skrivnosti, neracionalnosti in celo absurdov, ki jih ne razumemo. Medsebojno nerazumevanje je pogosto, zato predlagam več sočutja. Predlagam vzajemno prepoznavanje in sprejemanje. Sočutje terja medsebojno prepoznavanje trpljenja. Ni le naloga posameznika, da prepoznava trpljenje drugega, tudi naloga drugega je, da prepoznava trpljenje tega, ki je drugi od njega. Predlagam življenje za drugega, ne mislim, da je smisel življenja, da živijo posamezniki drug ob drugem, različni.
Strinjam se s filozofom, ki je nekoč dejal: reči »jaz« pomeni reči »tu sem«, sem ti na voljo.[1] Človek zato ne reče, da obstaja kot jaz, da jaz zgolj obstaja. Jaz vselej pomeni »tu sem«, sem med drugimi ljudmi, sem z njimi, sem zanje, čeprav sem sebično bitje.
Noben starš si zato ne bi smel lastiti svojih otrok in biti prepričan, da so mu podrejeni in da morajo slediti. Bi pa moral skušati razumeti zlasti trpljenje, ki ga povzroča sam. Če ga ne razume, je lahko njegova ljubezen do otrok škodljiva. Moral bi biti zanje.
Sočutje je potrebno in je dragoceno, kajti nihče ne želi ljubiti ali biti ljubljen, če ljubezen spremlja bolečina. Nihče ne želi biti poškodovan. Kljub temu je vsakdo poškodovan in ljudje včasih rečejo, da ljubezen boli.
Morda bi se morali danes nekateri starši odreči zlasti ideji o uspešnosti svojih otok. Pogovarjajo se o zdravih mejah, toda mnogokrat preprosto ni jasno, kaj zdrave meje sploh so. Duhovni svetovi staršev in otrok se prekrivajo, otroci čutijo, da želijo ustreči staršem in ti doživljajo smisel lastnih življenj tako, da budno spremljajo življenja svojih otrok in mislijo, da morajo posegati vanje.
Eno ključnih vprašanj otroštva je, kako naj otrok zraste, ne da bi moral vedno znova poročati staršem, kako uspešen je pri tem. Še slabše je, če se zdi, da jih mora na vsakem koraku, ki ga naredi v odraslost, prositi za dovoljenje.
Narava učenja in poučevanja me je v vseh teh letih opremila in usposobila za poseben odnos do vsega, kar človeško bitje lahko ve oziroma spozna. Naučila me je, da se v življenju ne bi smeli obnašati podobno, kot se pogosto obnašamo v šoli, v kateri se trudimo ponavljati za svojimi učitelji, saj tako delovanje ni najbolj koristno in učinkovito. Boljše je prebirati nova besedila in včasih celo narediti, kar je že davno tega predlagal francoski filozof Emmanuel Lévinas: »pihati na žerjavico« starodavnih besedil, »da se dvigne plamen« za novo generacijo.[2]
Učenje o svetu in sebi v njem je zahtevno. Tako je zato, ker si v najboljšem primeru človek reče, da poskuša presegati meje znanja, v katerega sicer verjame. In da je celo na stara leta kakor vajenec, ki spoznava meje lastnega življenja, lastnega obstoja in se obenem izpostavlja, da ga ranijo nova spoznanja, o katerih se mu sicer niti sanja ne, vse skupaj pa je v njegovo dobro.
[1] Ann Chinnery, Encountering the philosopher as teacher: The pedagogical postures of Emmanuel Levinas, Teaching and Teacher Education, zvezek 26, številka 8, 2010, str. 1706.
[2] Prav tam, str. 1705.
